FOTO: Tatjana Splichal.


Medtem ko so jedli, je vzel kruh, ga blagoslovil, razlômil, jim ga dal in rekel: »Vzemite, to je moje telo.« Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in vsi so pili iz njega. In rekel jim je: »To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge. Resnično, povem vam: Ne bom več pil od sadu vinske trte do tistega dne, ko bom pil novega v Božjem kraljestvu.« /…/

Prišli so na kraj z imenom Getsémani in Jezus je rekel svojim učencem: »Sedíte tukaj, dokler bom môlil!« S seboj je vzel Petra, Jakoba in Janeza. Obšla ga je groza in je začel trepetati. Rekel jim je: »Moja duša je žalostna do smrti. Ostanite tukaj in čujte!« In šel je malo naprej, se vrgel na tla in môlil, da bi šla, če je mogoče, ta ura mimo njega. Govóril je: »Aba, Oče, tebi je vse mogoče! Daj, da gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kar jaz hočem, ampak kar ti!« /…/

Jezusa so odvedli k vélikemu duhovniku. Tam so se zbrali vsi véliki duhovniki, starešine in pismouki. /…/ Takoj zjutraj so véliki duhovniki sklicali posvet s starešinami in pismouki, torej ves véliki zbor. Nato so Jezusa zvezali, ga odpeljali in izročili Pilatu. Ob prazniku pa jim je navadno izpústil enega jetnika, za katerega so prosili. /…/ Pilat je hotel množici ustreči in jim je izpústil Baraba, Jezusa pa dal bičati in ga izróčil, da bi bil križan. /.../ Križali so ga in si razdelili njegova oblačila, tako da so žrebali zanja, kaj naj bi kdo vzel. /…/

Ko je prišla šesta ura, se je stemnilo po vsej deželi do devete ure. Ob deveti uri pa je Jezus zavpil z močnim glasom: »Eloí, Eloí, lemá sabahtáni?« kar v prevodu pomeni: 'Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapústil?' /…/ Jezus pa je zaklical z močnim glasom in izdihnil.

In zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal. Ko je stotnik, ki je stal nasproti Jezusu, videl, da je tako izdihnil, je rekel: »Resnično, ta človek je bil Božji Sin.« /…/ (odlomki iz Mt 26,14–75; 27,1–66)


FOTO: Pexels.

Ni najhujša stvar trpeti, ni najhuje umreti. Najhuje je živeti brez upanja. Zato leto za letom prebiramo Jezusov pasijon, ki je pravi učbenik upanja, zato ga prebiramo tudi letos, ko smo malodane ostali brez upa, da bo kdaj kaj bolje, da bo kdaj kaj drugače, saj je »luč na koncu tunela« še vedno enako daleč in mi smo od vsega čakanja že utrujeni.

Tako se človek vda, od utrujenosti nad lastno nemočjo, in potem živi, kot da bo večno tako, kot je, brezciljno tava iz dneva v dan, ker je boj proti temu malodušju – kakor kaže – že vnaprej izgubljen.

Pojmovanje trpljenja

A ni težava v obdobju, ki ga preživljamo, težava je bolj v prepričanju, ki si ga delimo, da je dobro in polno življenje samo tisto, ki je polno uspehov in zmag, in da je slabo življenje polno trpljenja in preizkušenj.

Trpljenje nam je postalo odveč, brez smisla, ravno tako smrt, zdi se, kot da ne spada v ta naš »uspešni« svet. Zato nam je treba Jezusovega pasijona, ob prebiranju te krute zgodbe naj bi jasneje razumeli, si pustili dopovedati, da je sestavni del življenja tudi trpljenje, ne kot nekakšen popolnoma nesmiselni in nepotrebni privesek, kar je treba pač vsake toliko prestati, temveč da je trpljenje na pravem mestu, kjer je.

Da je namenjeno nečemu enako pomembnemu kot uspehi in potrditve, da ima pomembno vlogo, da se v njem nekaj zgodi ne samo človeku, ampak tudi svetu, v katerem živi, namreč odrešenje, tako verujemo, ko gledamo Kristusa v pasijonu.

Ker je takrat, kadar je človek nemočen, morda še najbolj dojemljiv za ideje in navdihe Boga. »Aba, Oče, tebi je vse mogoče! Daj, da gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kar jaz hočem, ampak kar ti!« (Mr 14,36).

Prepustiti se Bogu

Samo da nas v vsem tem ne bi premagal strah. Kajti ta je resnični uničevalec življenja, ne pa bolezen, ne trpljenje, ne smrt, ti človekovo upanje kvečjemu polnijo, k iskanju smisla ga silijo in iskanju nasploh.

Strah pred vsem tem, strah pred izgubo moči, ki jo človek v vsem nesprejemljivem doživlja, pa upanje ubija. Od tod velika otopelost, ne, nismo na prvo mesto postavili zdravja, ampak strah, ta usmerja naše odločitve in nas zapira pred življenjem.

»Življenje pa ni samo v tem, da si zdrav, ampak da živiš. Celo, če umreš« (T. Rifel). Da za uresničitev svojega poslanstva, za življenje po svojih vrednotah tudi trpiš, tudi umreš, če je potrebno.

Ker je življenje vendar celo v smrti, ko umiraš za nekoga. Za to pa je treba na svojem obzorju imeti Boga, razumeti, da je on večji od tvojega življenja in vsake tvoje sposobnosti in napake, da potemtakem biti brez moči ni obupno, ampak odrešujoče, ko mu končno pustiš, da te vodi, kamor moraš priti, čeprav to ni kraj, kamor si želiš ali si načrtoval priti.

In ti samo veruješ, čeprav ti vse pravi: »Druge je rešil, sebe pa ne more rešiti« (Mr 15,31). To je upanje: imeti kraj groba tudi za kraj vstajenja.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (13/2021).