Petnajstletni Carlo Acutis je umrl teden dni po prejemu diagnoze, da je zbolel za akutno promielocitno levkemijo, svoje trpljenje pa je daroval za papeža in za Cerkev. Po nedavni Carlovi beatifikaciji so spomine na zadnje mladeničeve dneve v bolnišnici obudili njegova zdravnika in bolniški duhovnik.

Oče Sandro Villa je bil bolniški kaplan v bolnišnici sv. Geralda v bližini Milana, ki je Carlu 10. oktobra 2006 podelil zakrament bolniškega maziljenja. Dan pozneje je Carlo padel v komo zaradi možganske krvavitve, ki jo je povzročila zelo agresivna oblika levkemije. Oče Villa je na srečanju v Assisiju 13. oktobra letos povedal, kako sta se ga dotaknila Carlova »zbranost in predanost«, ko je na bolniški postelji prejel poslednje zakramente.

»V mali sobici, na koncu hodnika, sem se znašel pred drobnim dečkom. Njegov bledi, toda mirni obraz me je presenetil – nepredstavljivo pri tako hudo bolnem človeku, še posebej mladostniku,« je pojasnil duhovnik. »Presenetili sta me tudi zbranost in predanost, s katerima je, čeprav z velikimi težavami, prejel oba zakramenta. Zdelo se je, da prav čaka nanju, da čuti nujno potrebo po prejemu evharistije.«

Carlo je vsak teden prejel zakrament svete spovedi

Pred diagnozo rakavega obolenja je bil Carlo Acutis resnično predan evharistiji. Že od malih nog je izražal posebno ljubezen do Boga, čeprav njegova starša, sicer katoličana, nista več obiskovala svete maše. Ko je odraščal, se je začel vsak dan udeleževati svete maše, pogosto pa je k obisku spodbudil tudi svoje družinske člane. Pred ali po maši je častil Najsvetejše in vsak teden opravil sveto spoved.

S svojo spretnostjo in računalniškim znanjem je Carlo postavljal spletne strani, prek katerih je druge ljudi obveščal o evharističnih čudežih in Marijinih prikazovanjih po vsem svetu. Na svoji spletni strani je ljudem sporočil: »Večkrat prejmemo evharistijo, bolj bomo podobni Jezusu, tako da že na zemlji dobimo predokus nebes«.

Oče Villa se je s Carlom srečal le takrat, ko mu je podelil poslednje zakramente, pojasnil pa je, da je umirjen pogled na Carlovem obličju ostal z njim za vedno. »Čez nekaj let … sem izvedel, da so ga razglasili za častitljivega Božjega služabnika. Zdelo se mi je osupljivo, da mi je Gospod omogočil srečanje z njim, pa čeprav le za nekaj trenutkov,« je dejal bolniški duhovnik in nadaljeval: »Odločil sem se, da bom malce poizvedel o njegovem življenju. Odkril sem, da je bil naravnost zaljubljen v resnično Jezusovo navzočnost v evharistiji, in po tistem sem lažje razumel nekatere njegove besede.«


FOTO: arhiv Družine

Carlo je bil kot meteor ...

Dr. Andrea Biondi in dr. Momčilo Janković, ki sta Carla zdravila na pediatrični kliniki bolnišnice sv. Geralda, sta svoje spomine posnela skupaj, zapis njune pripovedi pa so prebrali na srečanju 13. oktobra.

Povedala sta: »Carlo je bil kot meteor, ki je s svetlobno hitrostjo preletel naš oddelek; levkemija ga je vzela, še preden smo ga lahko malce bolje spoznali. Toda njegove prisrčne oči so nam za vedno ostale v spominu. Njegov pogled je bil poln pozornosti … poguma, ljubezni, izjemnega sočutja.«

»Njegova vera v Boga, ki si ga je neizmerno želel in ga želel posredovati tudi drugim, svojim sosedom, je kar sijala skozenj … njegove nežne oči … so nas veliko naučile: življenje, pa naj bo kratko ali dolgo, mora vsak posameznik živeti intenzivno, sam zase, pa tudi in predvsem za druge.«

Evharistija je moja avtocesta v nebesa

Carlovo srce se je ustavilo 12. oktobra – na ta dan bomo odslej obhajali njegov bogoslužni spomin, v assiški škofiji in milanski nadškofiji pa ga že obhajajo kot krajevni praznik. Carlova starša sta želela darovati njegove organe, vendar to žal ni bilo mogoče, saj so bili zaradi bolezni že preveč prizadeti.

Srce bl. Carla Acutisa je danes relikvija, za katero se zdi, da so na njej zapisane besede: »Evharistija je moja avtocesta v nebesa.«