Začetek evangelija Jezusa Kristusa, Božjega Sina; kakor je zapisano pri preroku Izaiju: »Glej, pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot. Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!« Tako je nastopil Janez Krstnik v puščavi in je oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov. K njemu je prihajala vsa judejska dežela in vsi Jeruzalemčani. Dajali so se mu krstiti v reki Jordan in priznavali svoje grehe. Janez je bil oblečen v kameljo dlako in imel usnjen pas okoli ledij. Jedel je kobilice in divji med. Oznanjal je: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklonil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal. Jaz sem vas krstil z vodo, on pa vas bo krstil s Svetim Duhom.« (Mr 1,1–8)

FOTO: Pexels.

Takšen je »začetek evangelija Jezusa Kristusa, Božjega Sina« (Mr 1,1), kakor ga zapiše Marko, in seveda pri tem absolutno ne gre za začetek neke knjige, ampak za začetek neke nove zgodbe v nas, tako se evangelij, »dobra novica«, potiho ugnezdi v neko življenje: »Glej, pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot. Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!« (Mr 1,2-3).

Dobra novica

V tej napovedi Marko združi tri pomembne navedke iz Stare zaveze (2 Mz 23,20; Mal 3,1; Iz 40,3), vse tri v povezavi s preroškimi glasovi, da bo Bog blizu svojemu ljudstvu sredi preizkušnje tudi takrat, ko bo skrenilo v svojih željah in načrtih. Tako je vedno, tako je tudi danes.

Nek glas se pojavi znotraj naše puščave, naše samotne poti, na katero nas je speljala samozadostnost, kamor smo zablodili iz sebičnosti, beseda, ki trka na vrata človekovega srca, »pripravlja pot« Bogu, da bi končno stopil v naše življenje in začel z nami novo zgodbo »blaginje in ne nesreče,« da bi nam dal »prihodnost in upanje« (Jer 29,11).

Ta beseda, ta glas je znamenje navzočnosti Boga sredi naše zgodbe. Eden od takih glasov je bil nekoč recimo Janez Krstnik, lahko pa so tudi ekstremne razmere, v katere pademo, ali težka vprašanja na križpotjih življenja, kdaj pa samo vsakdanje besede ljudi, s katerimi živimo: »Preberi mi pravljico«, »Jezna sem nate«, kdaj tudi boleča tišina, če je ne preslišimo.

Tako torej Bog vedno poskrbi, da v nobeni puščavi, kamor zatavamo, nismo sami. Njegov glas sicer na nas ne deluje vedno samo blažilno in tolažeče, to, da nismo sami, je tudi oznanilo »krsta spreobrnjenja v odpuščanje grehov« (Mr 1,4), torej gre največkrat za nekaj motečega, bolečega, neprijetnega, kot otroška vprašanja vrtajoči sveder se nam zariva v hrbet – da bi pogledali v nasprotno smer od tiste, ki jo imamo v glavi, proti ljudem, mimo katerih smo šli, da bi se obrnili, da bi se (spre)obrnili.

Dobra novica se utelesi z našim odgovorom

Kajti »dobra novica«, neka nova zgodba v nas se začne s tem, da jo zaslišimo, da jo sprejmemo kot našim pogledom enakovredno možnost, da v svojih načrtih pustimo Boga, ki se oglaša po prej omenjenih glasovih, do besede in dovolimo možnost, da se zaradi nje tudi obrnemo.

Ne smemo misliti, da gre pri tem za nekaj velikega, za korenite in prelomne odločitve, ne, nova zgodba se začne že s tem, da damo odgovor, kakršenkoli že, saj nas že to, da nekaj slišimo, vidimo, opazimo, spreminja. Kajti tako se zgodi odrešenje, z malimi dejanji vsakega dne, z malimi spreobrnjenji, ko nekaj naredimo drugače, kot smo si želeli in načrtovali, tudi če samo za malenkost drugače.

Ko pustimo košček puščave, praznine v svojem do obisti načrtovanem življenju, kjer nekdo vabi drugam. Ne gre torej za življenje brez napak, gre pa za življenje, v katerem razumemo, da nismo sami, da nismo edini.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (49/2020).