Jožef Horvat: Ne želim si, da bi prišli do točke, ko bi moral kdo zaradi izgovorjenih besed trepetati za življenje. FOTO: Tatjana Splichal



Na pobudo poslanske skupine Nova Slovenija – krščanski demokrati in ob podpori poslanskih skupin Slovenske demokratske stranke, Stranke modernega centra, Slovenske nacionalne stranke ter poslanske skupine italijanske in madžarske narodnosti sta se v petek, 19. februarja, na skupni seji sestala parlamentarna odbora za pravosodje ter za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo, in sicer z dnevno točko: Stopnjevanje sovražnosti, izključevanja ter napadov proti posameznikom in organizacijam na podlagi njihovih vrednot, prepričanj ali svetovnega nazora. O razlogih za sklic seje se pogovarjamo z Jožefom Horvatom, vodjo poslanske skupine Nova Slovenija – krščanski demokrati.

Gospod Horvat, v profesionalni politiki ste že od leta 2004, ko ste bili prvič izvoljeni za poslanca državnega zbora. Kako presojate raven kulture javnega dialoga v tem času? Ali je resničen vtis, da v zadnjem obdobju javno razpravljanje poteka z več jeze in zmerjanja kot nekoč?

V zadnjem obdobju se v naši družbi vse pogosteje pojavljajo pozivi k izključevanju in sovražnosti ter celo napadi na organizacije ali posameznike. Napadi se očitno dogajajo zato, ker ima nekdo drugačno prepričanje, vrednote ali svetovni nazor. Ta problem se nevarno stopnjuje ter prehaja na polje izključevanja in do fizičnih napadov na posamezne objekte, v katerih posamezniki ali organizacije delujejo, in celo neposredno na naše sodržavljane. Aristotel je zapisal: »Ljudje se ne srečujejo kot živina na paši, ampak zato, da se bodo pogovarjali.« Toda kako naj se pogovarjamo? Odgovor nam daje slavni Cicero, ki je dejal, da so zaradi govorov skopnela cesarstva. Francoski socialni psiholog Gustave Le Bon pa je dvajset stoletij pozneje dodal, da bi iz kosti ljudi, ki so padli kot žrtve besede, lahko postavili večjo piramido od Keopsove. Ne želim si, da bi prišli do točke, ko bi moral kdo zaradi izgovorjenih besed trepetati za življenje. Kultura dialoga v parlamentu je žal res na nizki točki, zato je skrajni čas za resetiranje. Tudi po 170 letih vizionarska misel Victorja Hugoja »Prišel bo dan, ko bodo polja krešočih se idej edina bojna polja« v Sloveniji, žal, še nima domicila. Kresanje idej ter z argumenti in izračuni podkrepljene razprave se vse bolj umikajo medsebojnemu obtoževanju, udarcem »pod pas«, nespoštovanju dostojanstva človeka, žalitvam, ki dosegajo tudi naše družine. Ne želim biti politični sodnik, vedno več pa nas je, ki ugotavljamo, da je raven kulture parlamentarnega dialoga predvsem s prihodom Levice v državni zbor začela strmo padati.


Jožef Horvat: Destruktivno retoriko, žalitve in provokacije izvajalci opravičujejo s svobodo govora, obenem pa pozabljajo na njeno odgovornost. FOTO: Tatjana Splichal


Kje vidite temeljne razloge za stopnjevanje sovražnosti in izključevalnega odnosa v javnih, tudi parlamentarnih razpravah?

Najbrž želijo določeni posamezniki ali skupine opozoriti nase in vzbujati pozornost brez odgovornosti. Gre za norčevanje iz tradicionalnih slovenskih vrednot, ki so nas ohranile kot narod skozi tisočletno zgodovino. Gre pa tudi za raznovrstne provokacije in slavljenje simbolov totalitarnih sistemov, predvsem komunizma, in njihovih voditeljev. Kljub zelo jasnim pravilom hišnega reda v državnem zboru, poslovnika državnega zbora in Etičnega kodeksa poslank in poslancev so predsedujoči na sejah državnega zbora ali delovnih teles pogosto nemočni. Destruktivno retoriko, žalitve in provokacije izvajalci opravičujejo s svobodo govora, obenem pa pozabljajo na njeno odgovornost. Politiki imamo bolj debelo kožo, vendar smo občutljivi na laži in podtikanja. Krščanski demokrati smo zahtevni, zato pristajamo na visoko raven politične kulture in diskurza. Soočimo se na podlagi argumentov in ne tekmujemo, kdo bo bolj žaljiv in oster, da se bo njegov nastop našel v večernih poročilih oziroma bral v časopisih in na spletu. Se pa zavedamo, da zmernost ni tako medijsko privlačna. Kljub temu stavimo na verodostojno in pošteno delo, ki na dolgi rok prinašata tudi rezultate. Seveda pa je pri tem določena mera zvitosti in hudomušnosti tudi potrebna.

Kateri konkretni primeri so bili »kaplja čez rob«, da ste se odločili za zahtevo za sklic nujne seje dveh parlamentarnih odborov in k tej pobudi povabili druge poslanske skupine?

Naš namen je bil, da se kljub zelo razgretemu in celo sovražnemu vzdušju, ki se je v zadnjih mesecih samo še stopnjevalo, opozorimo na nedopustnost takšnega početja. Obenem smo želeli utrditi zavedanje, da se sovražnost iz parlamenta lahko preseli in intenzivira tudi na ulicah. Ko so vandali poškodovali prostore Zavoda Iskreni, Zavoda Živim, uničili fresko na ljubljanski stolnici, povzročili škodo na cerkvah in župniščih ter bivališčih politikov, oropali duhovnike in celo izdelali bombo za poškodovanje župnišča, smo se odločili, da je takšna ravnanja treba najostreje obsoditi in zavrniti. Žal mi je, da opozicijski KUL podpisov ni prispeval.


Jožef Horvat: Če mi kdo želi sporočiti, da se s čim ne strinja, lahko to vsekakor spoštljivo naredi, ni pa se treba zato skrivati za anonimnimi pismi in plakati. FOTO: Tatjana Splichal


Ali ste bili tudi sami kot zelo izpostavljen krščanskodemokratski politik kdaj »predmet« nestrpnih obdelav?

Seveda sem bil, vendar jih ne bi izpostavljal in jim namenjal dodatne pozornosti. Sem človek dialoga. Znam tudi odpuščati, ker odpuščanje prinaša olajšanje in zmanjšuje bolečino. Če mi kdo želi sporočiti, da se s čim ne strinja, lahko to vsekakor spoštljivo naredi, ni pa se treba zato skrivati za anonimnimi pismi in plakati.

Če skleneva s postnim izpraševanjem lastne vesti: kaj lahko po vaši presoji vsak državljan, zlasti pa tisti, ki pripada katoliškemu občestvu, naredi za višjo kulturo javnega dialoga?

Predvsem to, da smo dober zgled. Da ne obsojamo in ne delamo prehitrih zaključkov. Da smo potrpežljivi in nikogar ne izključujemo. Molimo za vse ljudi. Tudi za politične nasprotnike. Predvsem se mi zdi pomembno, da to, kar govorimo, tudi delamo. Vsak kristjan s svojo etično držo predstavlja nepogrešljiv vidik političnega življenja demokratične družbe. Oče Evropske skupnosti Robert Schuman je v knjigi Za Evropo zapisal: »Evropa čuti dolžnost, da razen blaginje izvaža tudi krščanska načela sodelovanja ... Ali bo demokracija krščanska ali pa ne bo demokracija.«
_ _ _

*Pogovor je v celoti objavljen v tedniku Družina (9/2021).*

*Družina na facebooku TUKAJ.*

*Družina na twitterju TUKAJ.*