Tisti čas sta učenca pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha. Ko so se oni pogovarjali o tem, je sam stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Vznemirili so se in obšel jih je strah. Mislili so, da vidijo duha. Dejal jim je: »Kaj ste preplašeni in zakaj se vam v srcu oglašajo dvomi? Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz.« Ko je to rekel, jim je pokazal roke in noge. Ker pa od veselja še niso verjeli in so se čudili, jim je rekel: »Imate tukaj kakšno jed?« Ponudili so mu kos pečene ribe. Vzel jo je in jo vpričo njih pojedel. Nato jim je rekel: »To so besede, ki sem vam jih povedal, ko sem bil še pri vas: Mora se izpolniti vse, kar je pisano o meni v Mojzesovi postavi, prerokih in psalmih.« Tedaj jim je odprl um, da so doumeli Pisma. Rekel jim je: »Tako je pisano: Mesija bo trpel in tretji dan vstal od mrtvih, in v njegovem imenu se bo oznanilo vsem narodom spreobrnjenje v odpuščanje grehov, s čimer bodo začeli v Jeruzalemu. Vi ste priče teh reči.« (Lk 24,35–48)

FOTO: Pexels.

Ni naključje, da se vstali Jezus svojim učencem prikaže takrat, ko se usedejo za mizo, lačni kot le kaj po dolgem dnevu. In se med žvečenjem pečenih rib začnejo pogovarjati (Lk 24,36). To je res najbolj primeren prostor, celo najbolj mogoč trenutek, ko resnično srečamo Vstalega.

Pomen pogovora

Tako je, samo tam, v naših skupnostih, v naših odnosih, tam se prikazuje, kajti naše odrešenje, naše vstajenje, naš prvi korak iz ran in bolečin in grobov je pogovor, takrat dobesedno kot Jezus vstanemo od mrtvih, se vrnemo v življenje iz smrti, pa čeprav se zdi, da je tistih nekaj besed res premalo za kaj takega.

Toda saj ne rešujejo besede. So pa besede in pozornost in čas, vse to, kar nastane med pogovorom, tisto, kar med nami ustvari svetišče. Zato ne sedemo k pogovoru samo takrat, kadar ga res potrebujemo ali kadar imamo dovolj modrih besed in nasvetov.

Pogovarjamo se vsak dan, ker se moramo pogovarjati. Ker se moramo poznati, se spremljati na poti. Ker moramo imeti prostor, kjer čutimo, da smo slišani, da je nekomu mar za nas. In tam, kjer človek in Bog dobita svoj prostor in čas, tja naš Bog, oseba, tudi vstopi, pride, se usede in odrešuje. Vedno.

Ko se pogovarjamo, pri naši mizi, polni nedokončanega dela, razmetanosti in bolečih stvari, sedi otipljivi Bog, ki skupaj z nami jé pečeno ribo. Pa čeprav se na prvi pogled ne zdi tako. Ampak saj to je normalno, tudi Jezusu sprva niso verjeli, da je on, ko je malce prigriznil, potem so ga spoznali (Lk 24,41).

Jejmo skupaj

Skupna večerja. To je ena od stvari, ki jih moramo kristjani, ki verujemo v veliko noč, obdržati za vsako ceno. Naše skupno srečanje, menda še edino, ki nam je preostalo v tem divjem času, ki nas bolj kot ne ločuje, menda še edino, kar drži skupaj nas, ki smo ustvarjeni, da smo skupaj, edina naša velika noč, v kateri se zavemo, da Gospod res živi.

Imeti vstalega Jezusa pri mizi ni privilegij, je nekaj nujnega, namreč imeti nekoga, ki ga lahko »potipljemo in pogledamo«, nekoga iz »mesa in kosti« (Lk 24,39), ki je zaradi mene odprl svoje grobove in dvignil glavo, da bi se pogovarjal z mano.

To je hrana, iz katere živim, hrana, zaradi katere tudi sam vstajam, pustimo pečene ribe; tisti pri moji mizi, samo on je prostor moje velike noči.

Zato se moramo kot družina – ali pa zakonca, prijatelja – zvečer najti pri mizi in ne smemo pustiti, da nas pri tem kaj moti. Noben opravek, obveznost, nobena oddaja, tekma, nobeno sporočilo, slika na telefonu.

Ker se moramo srečati z vstalim Kristusom pri naši mizi. Moramo ga pojesti. Sicer bomo lačni po svetu iskali nadomestke za to. In za to ni nobenega primernega nadomestka. Nobenega. Nobenega drugega Kristusa ni, nobenega drugega odrešenika, kot tistega, ki sedi in jé za našo mizo.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (16/2021).