Foto: Tatjana Splichal

Pred tridesetimi leti je tvegal: pustil je uspešno kariero profesorja agronomije na buesnosaireški fakulteti in se podal na glasbeno pot. Sprejel je ponudbo salzburškega deželnega gledališča, da v Mozartovem letu odpoje tri glavne operne vloge. Do takrat ni imel operne izkušnje, tudi uradnega spričevala kakšne pevske ustanove ne. Imel pa je čudovit glas in bil tako rekoč že 40 let povezan z glasbo v družini in slovenski skupnosti v Argentini. Vodstvo Mozartovega gledališča je bilo navdušeno, glas o basbaritonistu slovenskih korenin je obšel Evropo in svet. Zanj so se začeli zanimati vrhunski dirigenti in ravnatelji opernih hiš. V tridesetih letih je tako poustvaril največje koncertne in operne vloge, v šestih jezikih, ki jih govori, pa posnel več kot 60 plošč. »Marko Fink je človek zahodne civilizacije in kulture. Evropska kultura, evropski svet, vse to je v njegovem glasu. Je tudi ambasador slovenske kulture v svetu, ob svojem svetovljanstvu ostaja zvest slovenstvu,« ga opiše skladatelj in akademik Lojze Lebič. (Celoten intervju, v katerem je Marko Fink govoril o glasbi in Slovencih v izseljenstvu, o Kočevskem Rogu in spravnem procesu, o pogledu na kulturo in moč glasbe v sodobnem svetu ... si lahko preberete v novi številki Družine.

Gospod Fink, kako pevec, domač na največjih odrih sveta, preživi karanteno?

Vojne še nisem doživel. Epidemija je imela značilnosti vojne: na nas je prežal sovražnik, sicer nevidni, skrival pa se je povsod. Človek lahko postane paničen. Sam sem se odločil, da na ta čas ne bom gledal kot na prekletstvo ali apokaliptično, ampak kot priložnost. Da pogledam svoje življenje in ločim bistveno od nebistvenega. Mislim, da to človeku prinese zdravje, tudi v odnosu do bližnjih, do sveta nasploh.
A pravzaprav je vojna, v vseh ozirih, fenomen večjih razsežnosti in ima hujše posledice za človeštvo. Rad bi se tudi jaz prisrčno zahvalil vsem Slovencem, ki imajo zasluge, da je prva faza epidemije uspešno za nami.

Ko se pogovarjate s kolegi umetniki, boste kaj dobrega potegnili iz teh mesecev?

(razmislek) Človek, ki se ne sprašuje, tudi odgovorov ne išče. To ni dobro. Vsi smo zapadli v »brzino«, hiter tempo življenja, mislimo, da nas ta osrečuje, sploh če prinese kakšne materialne dobrine, zaslužek. Ampak k bistvu pa ne prodre, duhovna dimenzija ostaja prazna. Če smo vsaj malo odkrili, da se moramo tudi duhovno hraniti, nam je ta čas že prinesel nekaj dobrega – za nas osebno in za družbo. Umetnik, sploh pa pevec – že trideset let živim od glasbe, torej lahko to trdim – mora duhovno rasti. Glas, ta pevčev inštrument, ima toliko barv, izrazov, tonov … Če ga duhovno ne hraniš, če ga ne plemenitiš, nimaš z njim kaj povedati drugim. Z glasbo se oglaša duša človeka.

Povedali ste mi, da so vam v teh mesecih odpadli številni nastopi, koncerti in opere doma, po Evropi, v Rusiji. Med drugim smo se v Wolfovem letu veselili koncerta njegovih samospevov.

Nasploh imam rad samospeve. In ko pevec že pozna paleto te zvrsti in naleti na Wolfove, hitro ugotovi, da so za par stopenj zahtevnejši, kompleksnejši. V prilogi Slovenski čas sem prebral zanimiv zapis muzikologa Matjaža Barba, da so Wolfovi samospevi pisani s krvjo. To drži, vemo, da je imel težko življenje, in glasba prihaja iz njegovega najglobljega prepričanja. Deset duhovnih pesmi v španski pesmarici so po mojem mnenju vrhunec njegovega ustvarjanja. Njegovo pozno delo so, v samospevih se zazna iskreno, globoko iskanje, kaj je življenje in kaj nas čaka v onstranstvu. Ni pisal »prijetno za ušesa«, ampak zadane naravnost v dušo v iskanju presežnega.

/..../

Basbaritonist Marko Fink je pri 40-letih pustil uspešno kariero znanstvenika in profesorja na buenosaireški fakulteti in se podal na vrhunsko glasbeno pot (foto : Tatjana Splichal)

Lahko kot umetnik kaj doprinesete k spravnemu procesu?

Kot umetnik imam čudovito poslanstvo: posredujem lepoto. Vsak človek hrepeni po njej, umetnik jo prebuja. Seveda če je najprej sam živ, prebujen, tudi čustveno. Pri nas doma se je pelo, ker so nam starši želeli približati lepoto domovine. Kot umetnik dopuščam, da glasba pride tudi do src tistih, ki morda niso mojega mišljenja, ki moje zgodbe ne morejo razumet. Umetnikove antene bi morale seči v vsako srce, mi smo ljudje slutnje. Ne nazadnje so naše duše po istem vzorcu narejene, vsi smo Božji otroci in vsi smo grešniki, vsi imamo srce, ki bije. To srce pa je lahko zakrknjeno, sploh v našem prostoru je še veliko takih. Umetnost, predvsem glasba, se mi zdi, da lahko nekaj premakne v naših prsih, spremeni ritem srca. Med sočutnimi ljudmi je sprava možna.

Vendar najbrž ne gre za racionalni proces?

Gre za odmev, lahko tudi intelektualni, nekaj, kar začutiš ob lepem. Spomnim se koncerta na Japonskem, ob koncu Bachovega Janezovega pasijona so imeli moški iz publike solzne oči, pa morda za Kristusa prej še slišali niso. Zgodba in glasba sta jih pretresla, ganila. Glasba ima moč, da odpre še tako zaklenjena vrata, v to močno verjamem. In prepričan sem, da se človek ob glasbi lahko tudi spreobrne.

Zakaj torej vrhunski umetniki ne zmehčate slovenske zakrknjenosti, kako da ne prodrete v razdeljenost?

Joj, ko bi se dalo to uredi kar z dekretom, a tako preprosto to ne gre. Da je človek občutljiv za lepoto, mora seveda imeti odprta ušesa, oči, predvsem pa odprto srce. Priznati si mora, da so stvari, ki jih lahko le skozi čas odkrije, skozi življenjske izkušnje, skozi trpljenje, skozi darovanje.

Slovensko razdeljenost vidim kot borbo posameznika za ohranjanje ravnotežja v asimetrični družbi. Skoraj pol stoletja vsiljenega totalitarizma je pustilo v nas posledice, ki se počasi zdravijo. Kar nekaj potrpljenja bo treba in pravih diagnoz, da bomo prišli v normalnost. Recimo, da ne bomo doživljali zamenjavo vlade, kot nekaj negativnega, grozečega. To je v demokraciji nekaj normalnega in člani drugačno misleče stranke niso moji sovražniki, ampak sooblikovalci skupnega dobrega. Zahteva se le dobro voljo in spoštljiv odnos do pluralne družbe, brez monopolnih centrov moči. To je že za nami, to smo že doživeli in se leta 1991 odločili za civilizirano obliko vodenja države in se jasno opredelili za demokracijo in samostojnost.

Marko Fink bo pozno jeseni dopolnik 70 let (foto. Tatjana Splichal)

Vam je kdaj žal, da ste pustili uspešno akademsko kariero profesorja agronomije in se podali na negotovo umetniško pot? Danes bi bili verjetno že upokojeni priznani profesor.

Niti sekundo (zelo prepričljivo). Vem, da raja ni na svetu. Na tem svetu si lahko ustvarimo le sliko nebes, če ob sebi ustvarimo harmonično okolje, ki nas hrani in kjer lahko dajemo in dobivamo. V Evropo ne bi odšel, če ne bi šli z menoj tudi žena Cristina in hči Cecilija. Danes sem že štirikrat dedek, to je moja najlepša vloga. Zato sem aktiven tudi v družbeno-civilnih pobudah in v društvih kot so Glasbena Matica Ljubljana in društvo Slovenija v svetu, v katerih sem član upravnega odbora. Pri 65 letih sem moral vrniti status svobodnega umetnika, uradno sem šel v pokoj. Ampak nisem človek, ki bi si rekel: zdaj si toliko star, lahko se ustaviš, sedeš na kavč in čakaš zadnjo uro. Dokler me dirigenti še vabijo in režiserji ponujajo vloge, ne bom odnehal. Hvala Bogu, imam še pevsko kondicijo. Vem pa, da se bo treba enkrat posloviti, recimo čez kakšnih deset let (nasmeh).

Celoten intervju si lahko preberete v novi številki Družine.