Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

V Vatikanu zasedanje o politiki konkordata

Za vas piše:
Mojca M. Štefanič
Objava: 11. 02. 2019 / 11:38
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 2 minuti
Nazadnje Posodobljeno: 11.02.2019 / 13:13
Ustavi predvajanje Nalaganje
V Vatikanu zasedanje o politiki konkordata

V Vatikanu zasedanje o politiki konkordata

Danes mineva 90 let od podpisa Lateranskih sporazumov.

Ob 90. obletnici podpisa Lateranskih sporazumov Papeški odbor za zgodovinske vede jutri, v torek, 12. februarja, prireja zasedanje o papeški in italijanski politiki konkordata. Udeležence bosta med drugim nagovorila predsednik odbora za zgodovinske vede, p. Bernard Ardura, in rektor Lateranske univerze, Roberto Regoli.

Podpis Lateranskih sporazumov 11. februarja 1929 sodi med trajne zasluge pontifikata Pija XI. S tem je bila papežu s strani Kraljevine Italije, ki jo je zastopal predsednik fašistične vlade Benito Mussolini, priznana posvetna suverenost nad Vatikanom, večjemu sklopu vatikanskih zgradb na ozemlju Italijanske republike, številnim palačam in bazilikam v Rimu, pa eksteritorialnost. Mednje sodijo Lateranska stolnica, Papeževa palača, Kanoniška palača, Visoko rimsko semenišče, Lateranska univerza in druge stavbe, pa tudi papeška letna rezidenca v Castelgandolfu. Papež je s podpisom sporazumov priznal Kraljevino Italijo, vključno s prestolnico Rimom.

Konec »ledene dobe« med Vatikanom in Italijo

Pred podpisom sporazumov so med kraljevino in papežem skoraj 60 let vladali zelo hladni odnosi. Italijanske čete so konec avgusta 1870 začele oblegati cerkveno državo, ne da bi naletele na omembe vreden upor. 20. septembra 1870 je bil Rim osvojen.

Referendum – dotlej zadnji v vrsti skupno desetih plebiscitov v posameznih italijanskih pokrajinah v obdobju desetih let – je razodel široko podporo združitvi cerkvene države z Italijo. Združitev je bila s kraljevim odlokom oznanjena 6. oktobra 1870. S tem je bilo zaključen proces združevanja Italije, t.i. »Risorgimento«. Leta 1871 so italijansko prestolnico iz Firenz prestavili v Rim.

Papež je ohranil svoj sedež v Vatikanu. Z Garancijskim zakonom je bil maja 1871 urejen njegov položaj v italijanski prestolnici, sprva le enostransko, s strani italijanske vlade. Toda Pij IX. (papež od 1846 do 1878) ter njegova naslednika Leon XIII. in Pij X. niso priznali zakonske ureditve ne za Vatikan ne za novo Italijo in so zavračali sleherno uradno diplomatsko sodelovanje z novimi oblastniki.

Spor glede statusa Katoliške cerkve in sprva uradno neurejene neodvisnosti Vatikana je trajal zelo dolgo. Pij IX. se je počutil kot »ujetnik v Vatikanu« in je pobudnike in udeležence zavzetja cerkvene države izobčil iz Katoliške cerkve.

Šele z Lateranskimi sporazumi med papežem Pijem XI. in od oktobra 1922 dalje fašistično italijansko vlado (na čelu države je bil uradno še vedno kralj), s katerimi je Sveti sedež priznal Rim kot prestolnico Italije in sedež italijanske vlade, je Italija Svetemu sedežu zagotovila politično in državno suverenost.

Leta 1984 je bil konkordat posodobljen z dokumentom »Accordo di Villa Madama«, s katerim je bil uveden sistem financiranja Cerkve, ki so ga sprejeli tudi v velikem delu Evrope, t.i. »Otto per mille«. Ta davčnim zavezancem omogoča, da 0,8 % davka državi po lastni izbiri namenijo Cerkvi ali posameznim socialnim in razvojnim ustanovam.

Vir: Kathpress
Foto: splet / Wikipedia

Kupi v trgovini

Novo
Izpostavljeno
Prenovljena v Gospodu
Duhovnost
29,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh