V čast Ivanu Omanu smo v Družini na dveh straneh pripravili prispevke, v katerih smo predstavili njegovo življenje in značaj, ki ga je zaznamovala predvsem njegova poštena in pokončna drža. Rosvita Pesek je poudarila Omanovo vlogo pri osamosvajanju slovenskega naroda, o njem pa so spregovorili tudi nekdanja poslovna sekretarka pri Slovenski kmečki zvezi Marija Markeš, župnik v Škofji Loki Matej Nastran in Omanov zet Marjan Podobnik.

Svoje vtise o Omanu je z bralci Družine delil tudi soavtor knjige (ob Eriki Jazbar) Ivan Oman – za naš dragi dom in rod Dejan Valentinčič.

»Najlepši dokaz, da odnos do domače zemlje ohranja zdravo pamet«

»Stara modrost pravi, da človek tako kot živi tudi umre. Ivan Oman se je poslovil dostojanstveno, živel in doživel je izpolnjeno življenje.

V slovenski javni in politični stvarnosti je odpiral prostor za tisto skupino ljudi, ki so bili do slovenske pomladi najbolj zapostavljeni – katoličane, kmete, podeželane, tiste, ki so še poznali in živeli vrednostni svet predvojne slovenske družbe. Prav po njegovi zaslugi te razsežnosti slovenskega naroda niso mogli prezreti tudi tisti, ki jim je bil ta svet tuj, ki ga niso marali – ker ga niso poznali in niso razumeli.

Ko je bila suverena in demokratična slovenska država vzpostavljena, se je Ivan Oman, kot kakšen starozavezni prerok, ki je izpolnil Božje naročilo, vrnil na svoj domači grunt.

Za domačo mizo v izbi domačije v Zmincu, ki izžareva družinsko toplino, kjer je nastal tudi Demos, nas je veliko krat gostil v času priprave njemu posvečene knjige. Iz vsake njegove besede, pogleda, stiska roke je žarela klenost, poštenost, jasnost in dobrohotnost. Od vsakega pogovora sem odhajal globoko ganjen in neimerno hvaležen za blagoslov, da mi je bilo dano pobližje spoznati človeka takšnih razsežnosti.

Prav Ivan Oman, eden ključnih očetov slovenske države, je najlepši dokaz, da je odnos do domače zemlje, do rodne grude tisti ključni dejavnik, ki človeku ohranja zdravo pamet, zmernost, podjetnost, realizem ter globoko razmišljanje in čutenje. Ko poznaš vsak travnik, vsako drevo, vsako travo, vsak potoček, vsak kamen, ko čutiš, da si del nečesa in popolnoma veš kam spadaš, ko si intimen s svetom okoli sebe, je to najboljša preventiva pred poplitvenjem, ki tako pesti današnjo družbo.

Prepričan sem, da je eden velikih problemov današnje Slovenije v tem, da v javnem življenju odloča premalo ljudi, ki imajo žuljave roke ter črno za nohti. A morda se nam obeta še kakšen kmečki punt, prilagojen današnjemu času. Ne čudi me, da je mladinska organizacija, ki med vsemi vodi po številu članstva, je zelo aktivna in kot ena redkih temelji na prostovoljstvu, Zveza slovenske podeželske mladine.

Mogoče bo pa tudi njim, enako kot je bilo Ivanu Omanu, kmalu dovolj, da drugi odločajo o njihovem življenju in bodo kakšni njeni člani močneje stopili tudi v širšo družbeno in politično sfero.«

Več o Ivanu Omanu in spominih nanj si preberite v novi številki Družine.

Foto: Tatjana Splichal