Danes, 13. maja, mineva 40 let od atentata na papeža Janeza Pavla II. na Trgu sv. Petra v Vatikanu. Ob tej priložnosti je namestnik uredniškega direktorja Dikasterija za komunikacijo Alessandro Gisotti pripravil prispevek o dnevu, ki je po njegovih besedah vstopil v kolektivni spomin; dnevu, v katerem sta ljubezen in molitev premagali sovraštvo. Podobe v kratkem filmu, ki jih je komentiral André Frossard, pa nam vračajo dramatičnost tistih trenutkov skupaj z nebogljeno močjo usmiljenja in odpuščanja, je zapisal uredniški direktor omenjenega dikasterija, Andrea Tornielli. Besedili povzemamo po Radiu Vatikan, mednaslovi so uredniški.

Obstajajo datumi, ki zaradi dogodkov, s katerimi so povezani, niso le del zgodovinskih knjig, ampak se neizbrisno vpišejo tudi v strani zgodovine našega življenja. Ti dogodki pustijo tako močan vtis, da se tudi po mnogih letih natančno spominjamo, kje smo bili in kaj smo delali v trenutku, ko je do nas prišla novica o tem, kar se je zgodilo. 13. maj 1981 je nedvomno eden izmed teh datumov. Tisti dan se je zgodil dogodek, ki se je je zdel nemogoč, nepredstavljiv: atentat na papeža na Trgu sv. Petra. Po štiridesetih letih človeka še vedno spreleti srh, ko znova gleda ta dramatičen niz dogodkov, posluša glasove, hrup tistega pomladnega popoldneva. Ob 17.19 je papež Janez Pavel II. med običajnim pozdravljanjem vernikov, ki so prišli na sredino splošno avdienco, v naročje vzel deklico in jo vrnil njenim staršem. Le nekaj trenutkov zatem se je zaslišal zamolkel zvok strela. In takoj za njim še en. Sveti oče, ki je bil ranjen v trebuh, se je zgrudil na odprtem papamobilu, s katerim je krožil po trgu. Gre za trenutke razburjenja. Ljudje so prestrašeni. Sprva ne razumejo, ne morejo verjeti, da se je to resnično zgodilo.

Mnogi romarji planejo v jok, mnogi pokleknejo, se zberejo v molitvi z rožnimi venci v rokah, ki so jih prinesli, da bi jih papež blagoslovil. Kdo izmed njih se je spomnil, da se je prav tisti dan, 13. maja, 64 let pred tem, Marija prikazala fatimskim pastirčkom. Papeža, ki si je za svoje geslo izbral besede Totus tuus, Maria! (Ves tvoj, Marija), je Božje ljudstvo tako izročilo Devici. Kot je povedal kasneje, je Janez Pavel II. dejstvo, da je preživel, pripisal prav Materinemu posegu. Če ga je ena roka želela umoriti, je druga, močnejša, preusmerila kroglo in mu rešila življenje. Zelo hitro se je tisto popoldne iz Vatikana molitev razširila po vsem svetu. Na milijone ljudi je namreč takoj, ko so izvedeli, da se papež bori za življenje, začelo moliti. Med njimi je bil tudi p. Jorge Mario Bergoglio, ki je bil tedaj rektor Kolegija sv. Jožefa v Buenos Airesu. In papež Frančišek danes z nami deli spomin na tisti 13. maj: bil je na apostolski nunciaturi v Argentini, pred kosilom, z nuncijem Ubaldom Calabresijem in venezuelskim patrom Ugaldejem. Strašno novico mu je sporočil takratni tajnik na nunciaturi, msgr. Claudio Maria Celli.

Ljubezen in usmiljenje močnejša od sovraštva in terorizma

Nenehna molitev vernikov se ni zaključila, dokler Janez Pavel II. ni bil zunaj življenjske nevarnosti. Lahko bi rekli, da ga je spremljala in varovala vse do konca zemeljskega življenja, posebej v trenutkih trpljenja, bolezni, s katerimi je bilo zaznamovano njegovo življenje vse do zadnjih dni, ki jih je živel pomladi leta 2005. Pomenljivo je to, kar je kljub vznemirjenosti tistega trenutka mogel jasno reči časnikar Radia Vatikan, Benedetto Nardacci, ki je tisti dan komentiral redno sredino srečanje in se je moral soočiti z razmerami, o katerih nikoli ne bi želel poročati. To so bile njegove besede med neposrednim prenosom: »Prvič govorimo o terorizmu tudi v Vatikanu. O terorizmu govorimo v mestu, iz katerega so se vedno širila sporočila ljubezni, sporočila sloge, sporočila sprave.«

Resnično, izbruh sovraštva, ki je bil v tem kriminalnem dejanju, naredi vtis, z nekaterih vidikov je celo apokaliptičen. Vendar pa bo še močnejša moč ljubezni, usmiljenja, ki bo na svetel in hkrati »skrivnosten« način usmerjala celotno nadaljnje zemeljsko življenje in pontifikat Janeza Pavla II. To je bilo mogoče presenetljivo doumeti štiri dni po atentatu, ko je sveti oče med molitvijo Raduj se, Kraljica nebeška iz sobe poliklinike Gemelli, kjer je okreval, zagotovil svoje odpuščanje atentatorju, »bratu, ki me je zadel«. Prav tako ga je imenoval: brat. In to obče bratstvo – ki je neizbrisno kljub vsemu, kar se lahko zgodi na zemlji, ker je zapisano v nebesih – bo prevladalo tudi 27. decembra leta 1983, še en dan ki ga je težko pozabiti. Tisti dan je Janez Pavel II. v zaporu Rebibbia obiskal Alija Agco. To je storil javno. Nekdo je komentiral, da je želel papež na ta način rešiti življenje tistemu, ki mu ga je hotel vzeti. Po srečanju je dejal: »Srečala sva se kot človeka in kot brata, saj smo vsi bratje in vsi dogodki našega življenja morajo potrjevati to bratstvo, ki izhaja iz dejstva, da je Bog naš Oče.« Gre za isto bratstvo, ki nam ga papež Frančišek danes kaže kot edino možno pot za prihodnost človeštva.


Sveti papež Janez Pavel II. FOTO: Vatican Media

Andrea Tornielli: Streli, strah, molitev in odpuščanje

Podobe vznemirjajo še danes, po štiridesetih letih. Mož, oblečen v belo, šestdesetletnik pri polnih telesnih močeh, dvigne in stisne k sebi deklico s svetlimi kodri, ki mu jo starši izročijo, da bi jo blagoslovil. Takoj nato streli, nejevera, papež se zgrudi v naročje svojega tajnika, bel kamionet, ki noro drvi po Vatikanu. Nato tekma s časom v Polikliniki Gemelli. Molitev osuplih vernikov po vsem svetu. Upanje, ki znova oživi po dolgem in zapletenem kirurškem posegu.

Najmočnejše podobe dokumentarnega filma, narejenega štiri leta po tem dogodku, pa so tiste, na katerih je prazno okno papeževe pisarne; radio vernikom na trgu prenaša papežev glas. Papež Wojtyla ni nikoli zamudil nedeljskega srečanja in tega ni storil niti tistega 17. maja 1981, za prvo molitev Raduj se, Kraljica nebeška po atentatu, ko je s slabotnim glasom, posnetim v bolniški postelji, dejal: »Molim za brata, ki me je ustrelil in sem mu iskreno odpustil. Združen s Kristusom, duhovnikom in žrtvijo, darujem svoje trpljenje za Cerkev in za svet.«

Prve besede papeža, ki je bil skoraj smrtno ranjen, so bile besede odpuščanja svojemu atentatorju. To sporočilo je s še večjo močjo doseglo srce vsega sveta 27. decembra 1983, ko je Janez Pavel II., papež, ki je napisal okrožnico O Božjem usmiljenju, prestopil prag zapora Rebibbia in šel v celico Alija Agce, da bi objel mladega moža, ki ga je hotel umoriti. Vse podobe tega srečanja najdemo v tem dokumentarcu. Brez zvoka, saj ni bilo nikomur dovoljeno, da bi prišel blizu in poslušal, kar sta si povedala papež in njegov atentator. To so podobe, ki napravijo globok vtis, ki ganejo, ko nas vrnejo v srce krščanstva in napravijo vidno to, kar je drugi naslednik Janeza Pavla II., papež Frančišek, dejal mehiškim škofom, ko so bili zbrani v stolnici mehiške prestolnice 23. februarja 2016: »Edina sila, ki je sposobna osvojiti človeška srca, je Božja nežnost. Kar očara in privlači, kar upogiba in premaga, kar odpira in razveže verige, ni moč naprav ali ostrina zakonov, ampak vsemogočna šibkost Božje ljubezni, ki je nezaustavljiva blagost in nepreklicna obljuba njegovega usmiljenja.«