Odklanjati popolno darovanje je isto kot češčenje in oboževanje samega sebe. FOTO: Tatjana Splichal



Včasih smo slovesno obhajali svečnico kot spomin na Jezusovo darovanje v templju, zadnja leta pa vsi govorijo samo še od dnevu posvečenega življenja. Meni to nič ne pomeni in si tega ne znam utemeljiti, ko pa je svečnica z Marijo, Jožefom in Jezusom v templju tako lep spominski dan … Marija iz Kanala

Odgovarja upokojeni koprski škof msgr. mag. Metod Pirih:

Spoštovana ga. Marija!

Pravite, da na svečnico govorimo samo o dnevu posvečenega življenja in da ni več tiste praznične lepote kot nekdaj.

Letos mineva 24 let, odkar je sv. papež Janez Pavel II. svečnico določil za dan posvečenega življenja za redovnike in redovnice. Prvič smo ga obhajali 2. februarja 1997. V vseh slovenskih škofijah je dan posvečenega življenja na enem kraju, v kakem samostanu ali v določeni župniji, kjer so navzoči redovniki. Povsod drugod duhovniki morda dnevu posvečenega življenja posvetijo kako misel, kar je prav, v celoti pa praznovanju Gospodovega darovanja z blagoslovom sveč in procesijo, kjer je to mogoče. Na svečnico tudi sklenemo božični čas.

Dan posvečenega življenja je papež Janez Pavel II. ustanovil s trojnim namenom: da se Bogu zahvaljujemo za dar posvečenega življenja, ki bogati in razveseljuje vso krščansko skupnost, potem da bi Božje ljudstvo bolj spoznalo in cenilo posvečeno življenje, in nazadnje, da bi se posvečene osebe same bolj zavedale svojega poslanstva v Cerkvi in v svetu. Če duhovniki ta dan spregovorijo o pomenu posvečenega življenja, s tem uresničujejo naročila svetega očeta, naj Božje ljudstvo spozna in ceni posvečeno življenje. Mislim, da duhovniki ne pretiravajo. V 25 letih opravljanja škofovske službe kot ordinarija koprske škofije nisem prejel nobene pritožbe glede tega.


Bralki odgovarja upokojeni koprski škof msgr. mag. Metod Pirih. Članek je arhivski. FOTO: Tatjana Splichal


Morda pa Vi, gospa Marija, pogosto obiskujete na svečnico kraje, kjer je bogoslužje namenjeno redovnikom in redovnicam. Upam, da ste prav s pogostnim poslušanjem in premišljevanjem o pomenu posvečenega življenja poglobili svoje duhovno življenje. Darovanje Božjega Sina, ki ga simbolizira njegova predstavitev v templju, je vzor našega darovanja v redovniškem in duhovniškem poklicu kakor v laiškem stanu.

Glavna mašna prošnja pri maši na svečnico pravi: Prosimo tvoje veličastvo, očisti naša srca, da se bomo tudi mi lahko tebi darovali.

Danes se ljudje neradi popolnoma darujemo nekomu ali neki stvari. Nočemo povsem pripadati ne Bogu, ne človeku, ne neki stvari. Odklanjati popolno darovanje je isto kot češčenje in oboževanje samega sebe. Gre za to, da se kot kristjani popolnoma darujmo Gospodu. Bogu ne smemo postavljati nobenih pogojev in meja. Ta popolna izročitev in darovanje Bogu z vsemi svojimi sposobnostmi duše, srca, volje in razuma pa prinaša tudi veliko zadovoljstvo in srečo.

*Prispevek je arhivski in je bil sprva objavljen v tedniku Družina (6/2017).*