Šola se je komaj začela, moja prvorojenka pa je že vsa tesnobna. Stara je 13 let in jo skrbi vse v zvezi z znanjem, spraševanjem, ocenami, testi … Rada bi bila uspešna in tudi je pridna za učenje, ampak vseeno jo je nenehno strah. Jaz jo mirim, da ni nič hudega, vendar vedno bolj vidim, da je vse to v prazno. Njena tesnoba se samo še povečuje in jaz sem vedno bolj izgubljena. Zdi se mi, da se bo morala tudi v življenju znajti – pogosto v težjih položajih, kot je osnovnošolsko spraševanje, po drugi strani pa se mi zdi, da si želi, da bi ji na nek način pomagala, saj mi o vsem tem vedno znova pripoveduje. Bolj moteče je postalo prejšnje šolsko leto. Mislila sem, da bo čez poletje minilo in da bo to prerasla, pa ni. Razmišljala sem, da bi šla do šolske psihologinje, ampak me skrbi, da bodo mislili, da pretiravam, da se mora pri teh letih glede spraševanja zmeniti sama. Ima še mlajšega bratca, ki nima nobenih težav in je bolj sproščen. Z otroki živim sama. Oče je na delu v tujini, zato...