Oktobra je v slovenščini izšla Filokalija, največje delo pravoslavne krščanske tradicije. Ob izidu velikega dela - gre za zbirko med 4. in 15. stoletjem napisanih besedil tridesetih svetih grških očetov - smo se za Družino pogovarjali z enim od prevajalcev in urednikom knjige Gorazdom Kocijančičem (pogovor je bil objavljen v Družini 44, z datumom 31. oktober, stran 16 in 17). Da Filokalija etimološko pomeni ljubezen do lepega, je v pogovoru dejal Gorazd Kocijančič: "Lepega, ki je hkrati etično dobro, skladno s širokim pomenom pridevnika kalós, ki že v novozavezni grščini pomeni tako »lep« kot »nravno odličen, pošten, dober«. Jezus je na primer ho poimen ho kalos, 'dobri in lepi, čudoviti pastir'. Beseda ima včasih tudi preprostejši pomen: »cvetober«, antologija, izbor najodličnejših besedil. Knjiga je zbirka – pravzaprav prava knjižnica – izbranih vzhodnokrščanskih asketskih in mističnih spisov, ki so v grščini nastajali od 4. do 15. stoletja."

Na dveh straneh v tiskani Družini smo objavili le del pogovora, ki se nanaša na zgodovinski pomen Filokalije ter kako besedila osebno odkriva, bere in iz nje črpa urednik in prevajalec. Tokrat objavljamo nadaljevanje pogovora, kaj besedila cerkvenih očetov sporočajo sodobnemu svetu, zaznamovanem s korona virusom. (celoten pogovor najdete na kud-logos.si)

Gorazd Kocijančič (1964) velja za enega največjih mislecev sodobnega časa. Končal je študij filozofije in grščine na Filozofski fakulteti (1986), in se kot raziskovalec in prevajalec zaposlil se je v NUK; zadnjih 12 let ima status samozaposlenega v kulturi.

Leta 1996 je sodeloval je pri izdaji Svetega pisma kot prevajalec in redaktor; podpisal se je pod prevode del najpomembnejših krščanskih filozofov in mistikov, med drugim pod prevod Platonovih zbranih del (2005). je avtor petih knjig s področja filozofije in petih pesniških zbirk, zadnja Od Talesa do tebe je izšla lani. O Filokaliji je v intervjuju v tiskani Družini med drugim dejal: "Izročilo je sad ljudi, ki so s svojim življenjem dejansko bili v stiku z neskončno Božjo skrivnostjo in nam kažejo načine, kako smo lahko z njo v občestvu." (nadaljevanje pogovora iz tiskane številke)

Gospod Kocijančič, kako je Filokalija prek meništva vplivala na vzhodno kulturo?

Nikodem in Makarij sta z objavo Filokalije v času razsvetljenstva vzpostavila nekakšno alternativno »enciklopedijo« tradicionalne vednosti o molitvenem, duhovnem življenju in njegovih predpostavkah. Lahko jo razumemo kot izraz pravoslavne duhovne obnove v zadnjih desetletjih 18. stoletja. Vodili so jo menihi. Pod vodstvom Ukrajinca Paisija Veličkovskega, ki je na Atosu neodvisno od Nikodema in Makarija raziskoval hezihastično izročilo in je morda celo začetnik ideje o Filokaliji, je bila knjiga kmalu prevedena v cerkvenoslovanski jezik. Pod naslovom Dobrotoljubie je postala priljubljeno branje tudi v nemeniških krogih slovanskega sveta. S seboj jo je na primer na svojih potih nosil in bral “ruski romar”, katerega izpovedi so najprej ponesle slavo Filokalije na Zahod – pri nas lahko njegovo pripoved beremo v odličnem prevodu Janeza Zupeta. V naslednjem stoletju je Filokalijo v ruščino prevedel sv. Teofan Rekluz. Ta izdaja je pomembno vplivala na »rusko religijsko filozofijo«, ki je zacvetela pred revolucijo in v izgnanstvu tudi po njej. Druga grška izdaja je bila objavljena v Atenah leta 1893, zlasti vplivna pa je bila izdaja pri atenski založbi Astir v drugi polovici 20. stoletja, ki se še vedno ponatiskuje. Vpliv Filokalije na razne pravoslavne kulture – rusko, romunsko, bolgarsko, srbsko itn. – je bil velikanski, ne le v duhovnosti, temveč tudi v književnosti in likovni umetnosti. V času po oktobrski revoluciji, ko je ruska emigracija začela teološko delovati po prestolnicah zahodnega sveta, pa je tudi zahodni krščanski svet začel z velikim zanimanjem odkrivati ta zaklad skupnega krščanskega izročila. Kallistos Ware je zato lahko upravičeno zapisal: »V nedavni zgodovini pravoslavne Cerkve je imela Filokalija mnogo večji vpliv kot katera koli knjiga – razen Biblije.«

Kaj imajo cerkveni očetje iz prvih stoletij krščanstva povedati današnjemu človeku?

Francoski teolog Olivier Clément v izjemno navdihnjenem uvodu v duhovnost Filokalije, ki je v prevodu Vesne Velkovrh Bukilica tudi del naše slovenske izdaje, lepo zapiše, da je pravzaprav prejšnje stoletje, ki ga zaznamuje izrazita sekularizacija, najbolj žejno čakalo na Filokalijo, kar se lahko čisto empirično potrdi s številom prevodov v največje svetovne jezike. Clémentova razlaga tega paradoksnega fenomena gre v smer, da se je pri potomcih tistega razsvetljenstva, ki sta se ga Makarij in Nikodem tako bala, se pravi pri nas samih, iskanje svobode že prišlo do zavedanja, da ni prave svobode brez preseganja nihilizma, in da je zahodni um že prišel do kritične samorefleksije, s katero je ugotovil, da premise novoveškega projekta ne bodo vzdržale, ker smo v očaranosti nad zunanjim svetom in njegovimi možnimi razlagami pozabili na tisto, kar nam je izvorno edino res dano: naša notranjost. Za obstoj česar koli zunanjega namreč vemo le zato, ker je že del naše notranjosti ... Seveda pa takšno duhovno streznjenje ni ne vem kako množično dogajanje. Zahodna kultura je dandanes v veliki krizi, ki se očitno še poglablja.

Fotografije: Vid Ponikvar/Sportida

Pravite, da se po vašem mnenju kriza zahodne družbe poglablja … Kako je torej videti zdajšnja družbenopolitična in cerkvena realnost z očmi nekoga, ki je pravkar dobil iz tiskarne knjigo z več sto let starimi duhovnimi zapisi in jih pred natisom z uredniškimi očmi verjetno prebiral tudi med vrsticami?

Moram priznati, da sem zadnje leto precej zaskrbljen, pa ne zaradi covida-19, ki je očitno zoprn virus, a zaenkrat po vseh podatkih nikakor ni zadosten razlog za svetovno histerijo, ki ga spremlja, čeprav nas z neverjetno mobilizacijo propagande stalno prepričujejo o nasprotnem. Moja skrb dosti bolj velja dejstvu, da smo se v zadnjem letu pod pretvezo boja proti virusu znašli sredi velike družbene revolucije nepredvidljivih posledic: revolucije, ki je večina prebivalstva sploh ne zaznava. V njej se tiho izgubljajo - morda trajno - pridobitve političnega življenja Evrope od antike do vzpostavitve novodobnih liberalnih demokracij. Pred nekaj tedni je 250 uglednih francoskih intelektualcev podpisalo izjavo, da »drugi val ni virusen, ampak družbeni in ekonomski«. Prave žrtve virusa so žrtve ukrepov proti njemu: več kot milijarda ljudi v tretjem svetu, ki je zaradi njih pahnjena v skrajno revščino. Ljudje živijo iz rok v usta in če se svet ustavi, stradajo.

Za kaj naj bi šlo v tej nevidni revoluciji?

Tega zaenkrat še nihče zares ne ve, ker ima hkrati poteze dirigiranosti in spontanosti, zarote in kaosa. Morda tega nikoli ne bomo izvedeli. Vsekakor pa se o njej ne moremo pogovarjati na gostilniškem nivoju, kar se danes dogaja zaradi popolne vulgarizacije refleksije, ampak le s poznavanjem zgodovine zahodne politične misli od Platona do Carla Schmitta, od Aristotela do Heideggerja. Uvide teh velikih mislecev moramo soočiti z dogajanjem, ki zaradi svoje globalnosti nima vzporednic. V igri so namreč temeljne, skrajno resne zadeve. Z italijanskim filozofom Giorgom Agambenom, ki se je v zadnjem letu izjemno izkazal kot analitik teh družbenih premikov, lahko to revolucijo natančneje označimo kot poskus uvajanja trajnega izrednega stanja, kjer si oblastniki v imenu takšne ali drugačne biološke grožnje - in te seveda ne bodo nikdar izginile - prilaščajo pravico vsakodnevno suspendirati pravice in svoboščine, za katere so sicer jamčile stabilne ustave in zakoni. V njenem duhovnem ozadju pa je gotovo nihilizem: prepričanje, da je najvišja vrednota golo življenje, ker se s smrtjo vse neha. Agamben v svoji zadnji oktobrski kolumni lepo pravi, da gre v tem za manifestacijo »kulture, ki na vse kriplje upravlja svoj lasten propad, kulture, v kateri ni več življenja«. To je nekaj popolnoma nasprotnega duhovnosti Filokalije. Ta je v celoti ubrana z mislijo Diadoha iz Fotike, ki pravi, da nas »teologija«, kakor sam imenuje izkustveno motrenje Boga, »najprej pripravi, da z veseljem zaničujemo vso navezanost na to življenje, ker imamo namesto propadljivih poželenj – kot neizrekljivo bogastvo – Božje izreke.«

Filokalijo lahko naročite na naslovih knjigarna.logos@gmail.si ali narocila@druzina.si.

Ampak ali ni ta govor o suspendiranju svoboščin značilen očitek naših levičarjev in »protestnikov«?

Ne, gre za povsem drugo zadevo. Posebej pomembno se mi zdi opozoriti na dejstvo, da pri »kovidistični« revoluciji očitno ne gre za dogajanje, ki bi ga lahko razumeli s tradicionalno delitvijo političnega telesa na levico in desnico. V Španiji totalitarizem v imenu bio-varnosti implementira levica, v Italiji sredina, pri nas desnica. Gre za radikalno spremembo načina vladanja, ki pride prav vsem političnim frakcijam, ki so na oblasti. Mimogrede, sam nimam nobenih političnih preferenc in mi je prav vseeno, kdo vlada, samo da je mir in kolikor toliko normalno, svobodno, sproščeno življenje - če koga zanima filozofska utemeljitev take drže, naj si prebere moj esej o politiki v knjigi Erotika, politika itn.

Ta velika revolucija pa ni zajela le Slovenije niti zgolj Evrope, skoraj globalna je; na Kitajskem in v številnih azijskih državah je pač ni treba izvrševati, ker je v veliki meri že uresničena. Kot se godi v vsaki revoluciji, jo podpira mnogo ljudi, ker so revolucije vedno priložnost za karierne premike, v sedanji konstelaciji zlasti fahidiotov, ki se predstavljajo kot svečeniki znanosti, ki to ni, in končno uživajo v soju žarometov. Resnična znanost namreč ni garant objektivne gotovosti in univerzalnega konsenza, kakor ljudje danes naivno mislijo, ni nova naturalistična religija, po kateri hrepenijo, ker so zapustili Boga, ampak ravno prostor kritičnega prevpraševanja vsega, različnih, nasprotujočih si hipotez - in zato sfera negotovosti. Ampak od današnje scientifične sodrge in barbarske javnosti je težko pričakovati, da bi brali Strukturo znanstvenih revolucij Thomasa Kuhna in podobno literaturo, najsi je še tako temeljna ... V Filokaliji pa najdete tudi mnogo odlomkov, ki nadvse globoko govorijo o tem, kaj je pravo védenje in spoznanje, ki presega znanstveno. “Brez spomina na Boga ni mogoče resnično spoznanje. Brez tega se namreč pojavi drugo, nepristno", pravi Marko Asket.

Revolucije pa so po definiciji krvave in zahtevajo mnogo žrtev, človeških življenj ...

Prav imate, ta revolucija še ni krvava, če sramotno odmislimo milijone na dnu človeške »prehranjevalne verige«, a so za to tudi v razvitem svetu dani vsi nastavki. V družbenem telesu že vre in to v različne smeri. Poleg ideološke polarizacije se namreč začenja globoko čustvena delitev na tiste, ki hočejo “trdo roko” in se bojijo svoje svobode in bi želeli čim dlje od nje zbežati, če parafraziram Ericha Fromma, in drugih, ki se jim kakršen koli avtoritarizem instinktivno upira. In sam sodim med slednje, kot ste verjetno že uganili (nasmeh). Ker pa smo ljudje - ob vsem ostalem, manj častivrednem - brez dvoma tudi svobodoljubna bitja, je prav mogoče, da bo ta nezaslišani družbeni eksperiment, kateremu smo priče, sčasoma pripeljal do fizičnega spopada neslutenih razsežnosti, če pač novi inženirji družbe ne bodo ustavili konjev. /.../

celoten pogovor najdete na www.kud-logos.si, kjer lahko naročite tudi Filokalijo)