Foto: Stane Kerin



50 slovenskih misijonarjev najdemo ta hip po vsem svetu. Prav neverjetno je, da so internetne povezave zdaj tudi že v najbolj odročnih krajih toliko dobre, da jih lahko v nekaj dneh »dosežemo« Madagaskar, afriški Mozambik in Burundi, Mehiko, Kazahstan, Brazilijo ... V času koronavirusa so tudi oni iskali številne nove načine, kako doseči pomoči potrebne: a kruha jim po internetu vendarle ne morejo poslati. Za to in vso ostalo medčloveško pomoč je treba do človeka priti v živo in pri tem so jim v neprecenljivo pomoč prevozna sredstva, ki jim jih s pomočjo velikodušnih darovalcev že vrsto let podarja Miva Slovenija.

Mozambik v primežu koronavirusa

Salezijanka s. Zvonka Mikec je po dveh desetletjih misijonskega dela v Angoli zdaj že skoraj deset let »doma« v Mozambiku na jugu Afrike. V mestu Namaachi ima družba hčera Marije Pomočnice noviciat, obenem pa še internat za sto deklet, šolo od otroškega vrtca do desetega razreda osnovne šole (približno 1300 otrok), podružnico s centrom za katehezo in mladinski center, kjer deluje oratorij, pekarno, da je kruha dovolj za dekleta in za skoraj ves kraj, pa še njive, kjer pridelujejo zelenjavo za domačo uporabo in prodajo.

Beli konjiček s prepotrebno hrano

V zadnjem mesecu so na nekaterih misijonih s pomočjo Misijonskega središča Slovenije razdelili hrano več kot 200 družinam, starčkom in osamljenim. Sodelujejo pa tudi pri projektu Matej 25 za mlade na cesti, kar je skupni projekt redovnih skupnosti in nunciature v glavnem mestu Maputo. Vsak večer ena redovna skupnost, tudi v času korone, deli hrano približno 170 mladim, ki živijo na cesti in pridejo proti večeru do doma, ki so ga zanje odprli ob lanskem obisku papeža Frančiška v Mozambiku.


s. Zvonka Mikec. Foto: osebni arhiv


»Tudi me salezijanke naložimo naš Mivin hylux s košarami, v katerih je naloženih 170 porcij večerje. Za nakup in potem delitev vseh živil nam je tudi tokrat naš beli konjiček še kako služil. Kar nemogoče bi bilo brez njega, če samo gledam tale izredni čas,« razmišlja s. Zvonka. »Kolikokrat smo ga že naložile tudi, da smo peljale osnovna živila na vasi, kjer živijo naša dekleta iz internata, ki smo jih zaradi koronavirusa morale poslati domov. In hvala Bogu, da smo v sušnem obdobju, sicer bi bil dostop tudi s hyluxom težak. V času koronavirusa smo povečali tudi peko kruha, ki ga vsak dan razvažamo po okoliških vaseh v Namaachi, da imajo tudi oddaljeni vsaj kruh. Vsak prevožen kilometer je blagoslov za mnoge in gotovo tudi za vse tiste, ki so nam velikodušno pomagali, da smo lahko dobili Mivina vozila tudi za naše misijonske potrebe v Mozambiku. Vsem iskrena hvala, naj vam Bog poplača in se še priporočamo.«

Na tisoče kilometrov za reševanje življenj

Sestro Vesno Hiti, ki misijonari v osrčju Afrike, smo »ujeli« ravno sredi letnih duhovnih vaj. »Le kako naj bi se zavila v molk, ko je vendar Miva neločljivo povezana z mojim misijonskim delovanjem,« je zapisala. Trideset let že opravlja misijonarski poklic, od tega kar 28 let visoko v ruandskih hribih, kamor so jo vodile razbrazdane, blatne, neštetokrat neprevozne poti. »Kolikokrat se je srce skoraj zaustavilo v strahu in trepetu, ko se je avtomobil v blatnem drsenju sam usmerjal na brezpotja, na rob globokih previsov in se je pogled v strahu zazrl v strmo globel,« opisuje s. Vesna. »In prav na te poti me veže toliko toplih spominov, saj je bilo na njih prevoženih na tisoče kilometrov z enim samim namenom: za reševanje življenj. Neštetokrat sem prevažala mamice in otroke v bolnišnico in takrat človek pozabi na vse nevarnosti. Če je bila vožnja še tako težka in negotova, me je Mivino terensko vozilo – dar Krištofove nedelje –­ vedno varno pripeljalo na cilj in spet domov.«


s. Vesna Hiti. Foto: osebni arhiv


Avtobusni prevoz za 160 otrok

Pred dvema letoma je s. Vesna prispela na nov misijon v sosednjo državo Burundi. Tu deluje v Centru Akamuri, dnevnem centru za otroke s posebnimi potrebami, kamor vsak dan prihaja 160 otrok z dvema najetima avtobusoma, ki jih pobereta v bližini njihovih domov v mestu Bujumbura in okolici. Popoldan jih zopet razvažata na njihove domove. Ker si center dveh lastnih avtobusov ne more privoščiti, niti takšna rešitev ne bila smiselna, se je s. Vesna za pomoč pri aboniranju avtobusnega prevoza obrnila na Misijonsko središče. »Brez te pomoči bi bila večina otrok prikrajšana za srečne trenutke, ki jih preživijo v Centru Akamuri,« je prepričana s. Vesna.

»Dragi dobrotniki, darovalci za Mivo, Bog naj vam bo plačnik, ko darujete svoje prihranke v tako plemenit namen. Vaša dobrota omogoča lajšanje premnogih stisk. Hvala vam v imenu naših 'lučkarjev', ki z vašim darom lahko prihajajo v Center Akamuri! 'Akamuri' namreč pomeni 'lučka'. Naj ta lučka sije tudi v vaših srcih!«

Darovi za vozila

Darove za vozila misijonarjev ob Krištofovi nedelji zbirajo po vseh župnijskih cerkvah, nakažete pa jih lahko tudi na račun Misijonskega središča Slovenije (ali TUKAJ):

TRR: SI56 0201 4005 1368 933
namen: MIVA
sklic (referenca): SI00 249500


*Celoten članek preberite v novi Družini (30/2020).*

*Družina na facebooku TUKAJ.*