ZTT iz Trsta je izdala lepo oblikovano knjigo avtorjev Franca in Zorana Jerončiča, ki ima zgovoren naslov Nepovabljeni 1915–1917.

Naslov knjige Nepovabljeni 1915–1917 se nanaša na državo Italijo in njeno vojsko, željno, da bi se razširila na vzhod, kjer živimo Slovenci.

Varna razgledna točka za spremljanje poteka posameznih bitk

O soški fronti se je že veliko pisalo, izšlo je veliko knjig in publikacij. Knjiga Nepovabljeni 1915–1917 spregovori o Kolovratu in dolini reke Idrije v času napadov italijanske vojske na avstro-ogrske položaje. Z dragocenimi viri osvetli namestitev italijanske vojske v omenjenih krajih in njeno organiziranost, logistiko, stike z javnostjo in lokalnimi ljudmi, pa tudi posamezne vojaške operacije. Kolovrat in okolico je namreč italijanska vojaška oblast namenila obrambnim strategijam, če bi avstrijske čete prebile prve bojne linije. Napade na pomembne sovražnikove položaje je Cadorna izvajal iz drugih točk, lahko pa je tu opazoval dogajanje v soški dolini. Območje Kolovrata med dolinama Soče in Idrije je bilo namreč odlič­na, pa tudi razmeroma varna razgledna točka za spremljanje položaja in poteka posameznih bitk. Semkaj sta večkrat prihajala vrhovni poveljnik italijanske vojske Luigi Cadorna in italijanski kralj Viktor Emanuel III.

Arhivsko gradivo je prispeval izvedenec za prvo svetovno vojno Mitja Juren

Druge knjige avtorjev Franca in Zorana Jerončiča so os­novane predvsem na ustnih virih in odličnem poznavanju terena, bogastvo te pa je predvsem arhivsko gradivo, ki jima ga je priskrbel znani izvedenec za prvo svetovno vojno Mitja Juren v vojaškem arhivu v Rimu. Knjigi daje to dodatno veljavo in jo spreminja v strokovno zgodo­vinsko raziskavo časa in prostora v občutljivem obdobju zgodovine našega naroda, pa tudi kot izreden vir informa­cij, podatkov in dokumentov za morebitna nadaljnja raz­iskovanja in preučevanja soške fronte.

Knjiga je bogato ilustrirana

Knjiga je bogata tudi s slikovnim gradivom, dokumenti, mapami, zemljevidi, načrti, z vsem, kar je bilo pomembnega in potrebnega za vojaške operacije, vzdrže­vanje vojske, organizacijo obrambnega sistema, pa tudi za vzdrževanje morale in izkoriščanje prostega časa.

Avtorja sta kljub relativni od­maknjenosti Kolovrata od najbolj krvavih enajstih obsoških bitk opisala nepopisno tragedijo, ki jo je prizadejala prva svetovna vojna na naših tleh. V knjigi ne spregovori orožje, prav tako ne posamezni udeleženci krutih spopadov, pač pa pride do izraza vse drugo, begunstvo, pomanjkanje, uničenje zemlje, gozdov, pridelka, polj, kontaminacija, bolezni, okužbe, skupna grobišča, nesre­če, rekvizicije, prisilno delo, pokopališča, zapuščeni grobovi, garaško delo, pa tudi vzajemna pomoč, sodelovanje z zasedbeno vojsko. Pretresljiva je usoda hudo ranjenih ali mrtvih vojakov: ranjence, katerih zdravljenje bi bilo prezahtevno ali zamudno, so pustili umreti, mrtve vojake pa so iz praktičnih razlogov največkrat pokopavali kar v skupinske jame na bližnjih poljih, kjer so marsikateri ostali za vedno.

Nemoč domačinov

Avtorja v knjigi predstavljata vse tisto, kar v običajnih zgodovinskih knjigah ni mogoče najti, to je umestitev vojske v določeno okolje in organiziranje njenega dolgoročnega obstoja na istem mestu, pri čemer je vse podrejeno njeni prisotnosti, se pravi celotna družbena, politična in gospodarska infrastruktura kraja, kjer se je zadrževala. Slovenski prebivalci Liga in okolice, ki so imeli to srečo, da jim ni bilo treba v begunstvo, so se morali ukloniti zahtevam vojske in ji tudi pomagati, če si niso hoteli nakopati nenaklonjenosti njenega vodstva.

Tudi pričevanja očividcev

Raziskavo v sklepnem delu bogatijo tudi nekatera pričevanja očividcev, ki so zaradi ustrezne naslonitve na arhivske vire toliko pomembnejša in verodostojna, saj so odraz dogajanja v omenjenem triletju na Kolovratu in njegovi neposredni okolici. Zgodbe med seboj niso vsebinsko povezane, vsaka je namreč enota zase, vendar tvorijo vsebinsko zaokroženo celoto, saj nam slikovito predstavijo dogajanje med vojno in po njej, zanimive detajle, pa tudi (osebne) tragedije. Pred nami zaživijo kraji in ljudje v prostoru in času, za kar ima največ zaslug napeto in slikovito pripovedovanje.

Območje je bilo do zdaj manj raziskano

Knjiga sloni skoraj izključno na arhivskih podatkih o prisotnosti italijanske vojske na Kolovratu med prvo svetovno vojno. To območje je (bilo) manj raziskano, v primerjavi z drugimi, zato je ta raziskava zelo pomemben prispevek k zgodovinopisju. Ohranja namreč živ spomin na številne zgodovinske dogodke, katerih priče so ruševine in zaraščeni ostanki strašnega vojnega obdobja, v katerega so bili vpleteni kraji in ljudje, ki morebiti danes že tonejo v pozabo. Gre za vsebinsko in slikovno bogato publikacijo, ki nas že ob prvem listanju po njej ponese v kraje in čase burnega obsoškega dogajanja v razdobju 1915–1917. Prav v tem je njena dragocenost: v dinamični vsebini in spretni razporeditvi zgodb, ki ustvarjajo prepričljivo in sklenjeno tematsko celoto.

Vojko Slavec: Od Glinščice do Triglava

Knjiga Vojka Slavca Od Glinščice do Triglava je žlahtne spominske narave. Podobno, vendar ukrojeno po lastni planinski podobi, bi lahko napisal skoraj vsak, ki je aktiven in pogosto tudi najbolj intenziven del življenja preživel v hribih in gorah, bodisi na tistih vzpetinah, ki se dvigajo neposredno od njegovega praga ali pa na priložnostnih turah malce dlje, kot jih je Slavec denimo opravil na Triglav, Na Kreti, v Karnijcih ali pa kje drugje. A vseeno tovrstno knjigo napiše le redko kdo.

Slovenci smo nagnjeni k temu, da si v gorskem smislu knjižno upodobitev zaslužijo predvsem zahtevni, avanturistični in pustolovski, morda tudi prvenstveni ter kar se da tvegani vzponi na najvišje vršace tega planeta. Seveda pa planinska življenja mnogih obiskovalcev gorskega sveta večinoma drugačna. Mnoge pohodniške knjige, denimo nepregledna množica tistih, ki ves čas izhaja v Veliki Britaniji (in je na prvi pogled nihče ne bi imel za pohodniško državo), pričajo o tem, da prav zanimivo knjižno branje, tlakovano z brušenjem podplatov po vsakovrstnih popotniških poteh, lahko izpiše marsikdo. Seveda tak, ki je dovolj zagnan, dovolj vešč jezika, da se ne ustraši te naloge, obenem pa ima na zalogi tudi dovolj veliko bero planinskih zgodb in planinskih doživljajev ter anekdot. Vojko Slavec je nedvomno med njimi.