FOTO: Blaž Weindorfer/Sportida



V celoti objavljamo pridigo mariborskega nadškofa metropolita msgr. Alojzija Cvikla pri pogrebni sveti maši mariborskega pomožnega škofa msgr. dr. Jožefa Smeja v Bogojini.

PRIDIGA NADŠKOFA CVIKLA:

V noči na nedeljo sem v sanjah srečal škofa dr. Jožefa Smeja. Bil je v sobi, a se je vse bolj oddaljeval od mene, dokler ni svetloba postala tako močna, da ga nisem mogel več videti. Zjutraj pa me je že čakalo sporočilo, da je g. škof na god Darovanja Device Marije in na predvečer praznika Kristusa kralja dokončno stopil v Kristusovo kraljestvo resnice, življenja, svetosti, milosti, pravičnosti, miru, ljubezni.

Dragi g. škof Jožef! Jezus Kristus, Kralj vesoljstva, je prišel po vas, vas poiskal, da vas povede v Očetovo hišo. Na vaši delovni mizi je bila, tudi še v zadnjih letih vašega življenja, knjiga Tomaža Kempčana Hoja za Kristusom. Iz nje ste nam večkrat citirali misel: »Ko bi človek večkrat premišljeval o smrti kakor pa o dolgem življenju, bi se brez dvoma hitreje poboljšal.«

Se razume, da poleg vseh drugih knjig z vaše delovne mize nikoli ni bilo umaknjeno Sveto pismo, navadno ste ga prebirali v različnih jezikih, pa Konkordanca v latinščini, razni slovarji in Slovar slovenskega knjižnega jezika v petih knjigah. Kot apostol Pavel na koncu svojega življenja ste se tudi vi živo zavedali, kaj vse ste v življenju prejeli: po dobrih starših, sošolcih, učiteljih, profesorjih, predstojnikih v bogoslovju, župnikih, kjer ste kaplanovali, po škofih, s katerim ste sodelovali.


FOTO: Blaž Weindorfer/Sportida


Vaša hvaležnost se je kazala v tem, da ste to, kar ste prejeli, z veseljem in velikodušno delili naprej. Da ste se razdajali na različne načine, veselo in nesebično, da ste delili duhovne in materialne dobrine. Tako ste bili najbolj podobni svojemu Učitelju, ki ni prišel, da bi mu služili, ampak da bi nam on služil.

Pri svojih pastoralnih obiskih po naših župnijah ste v svojih govorih kot skrben oznanjevalec vedno postavljali v ospredje Božjo besedo in jo skušali približati na živ in razumljiv način. Radi ste se dobro pripravili na govore, da ste lahko spregovorili brez napisane predloge, saj ste imeli izreden spomin vse do konca življenja.

Blizu so vam bile Jezusove besede, zapisane v Janezovem Evangeliju: »Uboge imate namreč vedno med seboj, mene pa nimate vedno.« Vse naše oznanjevanje namreč nima prave vrednosti, če ni podprto s pričevanjem, tudi tako, da znamo biti z ubogimi skupaj, kdaj tudi ob toplem ognjišču. Večkrat smo vas lahko slišali: »Rad bi umrl brez dolgov, brez denarja, brez grehov«. Mislim, da se vam je to tudi uresničilo.

Razlagali ste nam: »Že pred 2. svetovno vojno ljudje niso mogli razumeti duhovščine, da so nekateri imeli svoje hiše ali posestva, po drugi strani pa so pastoralno delo zanemarjali.« Odločitev, da ne želite postati podobni duhovnikom, ki so gledali predvsem nase, je v vas dozorela že na začetku vaše duhovniške poti. Takoj ste zavzeli distanco do materialnih dobrin in ta drža vas je spremljala na vsej duhovniški in škofovski poti.


FOTO: Blaž Weindorfer/Sportida


Znano je, kako vam je nekoč mama kupila blago za novo obleko in ga prinesla, pa je še isti dan prišel nekdo k vam in prosil za pomoč. Stiska tega človeka se vas je tako dotaknila, da ste dali podarjeno blago še isti dan naprej in ga poklonili potrebnemu. Z drugo besedo: bili ste človek, ki ni znal reči »ne«. Sami ste to opravičevali z dejstvom: »Če bi rekel ne, bi zame veljale ostre besede iz Knjige Pregovorov: 'Kdor zadržuje ali skriva žito, ga zadene prekletstvo.'«

Veseli ste bili darov. Pa ne zato, ker ste jih dobili, temveč ker ste z njimi dobili priložnost, da jih lahko po Božji volji delite naprej. Danes, ob tem slovesu, se želimo Bogu zahvaliti za pričevanje, ki nam ga kažete s svojim življenjem in nam s tem podarjate dragocen zgled za naše ravnanje in odločanje.

Ko govorim o pričevanju, želim še posebej podčrtati, da ste bili človek molitve in iskalec Božje bližine. Z drugo besedo, bili ste prežeti s to Božjo bližino, ki ste jo potem velikodušno delili, kot duhovnik in škof, kot duhovni oče, poln življenjske modrosti. Ne samo vaše besede, vse vaše življenje govori o vaši veri in predanosti Bogu.

Ob slovesu od vas čutimo veliko hvaležnost Bogu, da nam je bilo dano, da smo lahko z vami preživeli del življenja. Meni veliko pomeni, da sem po vaših rokah prejel duhovniško posvečenje in da ste bili pri škofovskem posvečenju soposvečevalec. Še bolj pa sem hvaležen, da sem imel v vas vedno tako svetel vzor in, dobro vem, tudi človeka, ki me je nenehno podpiral s svojimi molitvami.


FOTO: Blaž Weindorfer/Sportida


Radi ste imeli duhovniško družbo. V njej ste se počutili »doma«. Vsak duhovnik je bil za vas vreden ljubezni in pozornosti, še posebej, če je kdo doživljal trenutke osamljenosti ali krize. Radi ste se pogovarjali in dajali modra, bratska navodila.

Posebno mesto v vašem duhovnem življenju je imela Božja Mati Marija, saj ste njeno bližino in varstvo začutili že v domači hiši, Ona vas je spremljala na vseh postajah vašega življenja. Tako ste tudi mašniško posvečenje prejeli na praznik Brezmadežne, škofovsko posvečenje pa na praznik Marije, Matere Cerkve.

Tudi svojega škofovskega gesla »Gratia plena, recordare« ali »Milosti polna, spomni se« niste izbrali zgolj zato, ker oba citata, latinski in slovenski, vsebujeta po 20 črk; ampak predvsem zato, ker beseda »recordare« ne pomeni le »spomni se«, temveč tudi »dati in sprejeti srce«. Tudi to vaše škofovsko geslo lepo povzema vaš življenjski program: dati srce Bogu in sprejeti njegovo voljo kot vodilo za pot življenja, kot je to storila Devica Marija.

Na god Darovanja Device Marije ste to svoje geslo ponovili: »Milosti polna, spomni se«, in dodali še: »Pridi pome!« In lahko rečemo: Marija je prišla in vas odvedla k Jezusu – Kralju vesoljstva in s tem k Očetu. Še prej pa ste izrekli besede, ki ste jih zapisali v svoji oporoki: »Ponižno in iskreno prosim odpuščanje, če sem koga (tudi vede, hote) užalil. Seveda tudi sam odpuščam eventualnim žaljivcem«.


FOTO: Blaž Weindorfer/Sportida


In svojo oporoko ste takole zaključili: »In manus tuas, Domine, comendo spiritum meum« (»Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo«), si drznem: »In cor tuam, Domine comendo spiritum meum« (»v tvoje srce izročam svojo dušo«). Verujemo in upamo, da vas je na obali večnosti čakal On, ki vam je podaril življenje, ki je v vaše srce položil duhovniški poklic, vas izbral za škofa, vas blagoslavljal in spremljal na poti življenja, tudi v zadnjih dneh.

Hvala vam, g. škof, za vaše služenje v Božjem vinogradu. Naj vaše veselo in nesebično služenje in tudi vaše trpljenje obrodi bogate sadove v novih duhovniških poklicih, ki jih naša krajevna Cerkev tako potrebuje. Zahvaljujem se vsem, ki ste skrbeli za pokojnega g. škofa. Na prvem mestu moram izreči zahvalo osebju in vodstvu Doma sv. Lenarta.

Ko je g. škof odhajal v dom, je rekel, da odhaja tja le za krajši čas, da si nekoliko opomore po zlomu kolka. Toda po prihodu v dom ste se mu uslužbenci in vodstvo hitro priljubili. Že po nekaj tednih bivanja pri vas je povedal, da želi ostati kar pri vas, ker s takšno pozornostjo skrbite zanj. Posebej še hvala direktorju Zlatku Gričniku za lep in plemenit odnos, posebej še v zadnjih dneh, ob njegovem slovesu.


FOTO: Blaž Weindorfer/Sportida


Iskrena hvala domačim, nečaku Ivanu z ženo. Skupaj z domačim župnikom Stankom Zverom ste mu ob vsakem obisku pomenili živo vez z dragim domom in domačo župnijo, kamor se je želel na koncu tudi vrniti. Prav tako hvala sestram redovnicam, službujočim na nadškofiji, ki ste ga spremljale in poskrbele zanj, ko je bil še v Mariboru, in ohranjale povezanost z njim tudi v letih, ko je bival v domu.

Hvala Dragu Sobočanu, ki ga je redno obiskoval in mu pomagal. Hvala vsem, ki ste pripravili to prisrčno slovo, predvsem tukajšnjemu župniku Stanislavu Zveru in škofu dr. Petru Štumpfu. Kljub izrednim razmeram čutimo, da smo povezani v veliko občestvo. Iskrena hvala vsem, ki ste danes z nami, in hkrati povabilo, da se ob spominu na g. škofa srečamo tudi še bolj od blizu, takrat, ko bo to mogoče, ob načrtovani spominski slovesnosti.

Dragi g. škof Jožef, ob tem vašem slovesu smo žalostni, a tudi polni hvaležnosti za vse, kar smo po vas prejeli. Naj vaše služenje, duhovniško in škofovsko, obrodi bogate sadove! Vi pa se spočijte v Božjem objemu! Amen.