Božidar Trefalt se je rodil leta 1928 v Kranju. Otroštvo je živel v urejeni družini, imel je znana brata, televizijca Franeka in Mita Trefalta.

Naj takoj zapišem, da gre za odlično napisane spomine in da je knjiga Mladost, ki to ni bila pomemben prispevek k razumevanju dogajanja na Slovenskem v letih pred drugo svetovno vojno, predvsem pa med njo in po njej.

Ker je bil oče leta 1938 imenovan za direktorja Park hotela na Bledu, je družina do nemške okupacije živela tam, zato sledimo opisom mladostnih dogodivščin ob jezeru. Vse se je za zmeraj spremenilo s okupacijo. Očeta je gestapo takoj zaprl (v Šentvidu), izpustili so ga konec junija. Avtor je medtem hodil na gimnazijo v Ljubljani in stanoval v Marijanišču. Ko je nastala meja med nemškim in italijanskim okupacijskim ozemljem, je ostal odrezan od družine. Kot mladostnik je spremljal razvoj komunističnega nasilja v Ljubljani.

Od leta 194 v vojnem metežu

Jeseni 1942 se je preselil v internat na Rakovniku. Po koncu pouka junija 1943 je vodstvo internata gojence poslalo delal na njive izseljenih kočevskih Nemcev v Stari Cerkvi pri Kočevju. Tam so pridelali veliko krompirja in ga konec poletja izkopali, potem pa so prišli partizani in tako lepo spravljenega odpeljali. Šlo je za takrat tipični partizansko-komunistični rop.

Medtem ko so partizani po kapitulaciji Italije njegove kolege prisilno mobilizirali, se je sam temu izognil, saj so ga malo pred tem poslali na delo na neko kmetijo v Dolenji vasi pri Ribnici. 10. septembra se je v vasi pojavila skupina ljubljanskega odreda Jugoslovanske voske v domovini (slovenskih četnikov), ki se ji je uspelo izogniti partizanskemu uničenju njihove glavnine v Grčaricah. Ker je šla proti Ljubljani, se jim je pridružil. V Želimljah so jih napasli partizani in tam je prvič doživel vojaški spopad, videl ranjenca in kri.

S sedemnajstimi leti v Vetrinj

Po 16. septembru je spet stanoval v internatu na Rakovniku. Bil je mladenič, star 15 let in nihče mu ni mogel svetovati, kako se naj v takrat razplamteli vojni odloča. S prijateljem sta se prijavila na domobranski radiotelegrafski tečaj. Zanimivi so opisi tega tečaja, ki je bil na gimnaziji v Mostah in prikrit Nemcem. Ti so nekega dne decembra vdrli v šolo in jih razgnali. Domobranci so tako tečajnike razporedili po enotah. Avtorja so poslali v Novo mesto. Najprej je bil v kmetijski šoli na Grmu, od marca 1944 pa v stolpu novomeške farne cerkve.


Božo Trefalt marca 2019 na predstavitvi knjige Branka Rebozova v Študijskem centru za narodno spravo.

Poleti 1944 ga je dr. Franc Blatnik, s katerim sta se poznala iz zavoda na Rakovniku, povabil v propagandni oddelek. Avgusta je odšel v Ljubljano, da opravi izpit za zadnji razred šole. Oktobra 1944 je skupina petnajstih izbrancev pod vodstvom dr. Blatnika z vlakom odpotovala v Nemčijo. Ogledali so si Berlin, Potsdam in Dresden. Po vrnitvi so ga kot prosvetarja poslali v domobransko postojanko na Pijavo Gorico, kjer je skrbel za obveščanje in propagando, od februarja 1945 je isto delo opravljal v Velikem Gabru.

7. maja se je z drugimi preko Bogenšperka umaknil v Ljubljano, 9. maja pa preko Ljubelja v Vetrinj. Star je bil sedemnajst let. Vsi ti opisi so zanimivi in kot vsaki podobni spomini krepijo znanje o konkretnem dogajanju.

Osebni občutki in zapletene okoliščine Vetrinja

Tu pridejo spomini do kritične točke, do Vetrinja. O dogajanju v Vetrinju in okoli njega smo zgodovinarji, kot vsi ostali, že dolgo soočeni z dvema nivojema podatkov. Eno so spomini navadnih vojakov oziroma nasploh posameznikov, drugo pa soočenje s prav vsemi akterji, njihovimi politikami, obnašanji in dejanji.

Če ne upoštevamo interesov in razmerij vseh treh akterjev, domobrancev, Angležev in komunističnih partizanov, lahko hitro presojamo narobe. Danes vemo, da so se celo Angleži različno obnašali. Poleg osebne zgodbe avtor poskuša prikazati dogajanje in problematiko v Vetrinju tudi na osnovi literature, ki je o tej temi pisala kasneje, ko je bila ta tema že končana. Kot vemo, zelo tragično in zločinsko, z angleško izdajo domobrancev v partizanske roke in z množičnimi pomori.

Mnogi pri tem spregledajo, da so eno osebni občutki in strašna tragedija ter nato odzivi nanjo, nekaj bistveno drugega pa upoštevanje prav vseh okoliščin, predvsem pa takratnega vedenja o dogajanju, predvsem pa o akterjih. In tam so bili glavni vendarle domobranci, to pa pomeni, da upoštevamo vso njihovo bistvo, zakaj so nastali in zakaj so potem sploh obstajali.

Grozote taborišč Ozne v Kranju in Šentvidu

Eden od vrhuncev spominov je opis vračanja domobrancev. Avtorja so vrnili preko Podrožce v Kranj, kjer je doživel grozote v taborišču Ozne v bližini svojega doma. Sredi junija 1945 so njegovo skupino peš odgnali v škofove zavode v Šentvid. Tam je bil zaprt mesec in pol in utrpel hudo stradanje. Junija in julija je bil priča strašno surovemu početju partizanskih stražarjev in njihovih vodij. Vse to je opisal.

Pričevalec je tudi dobro opisal strah, ki ga je med vojno in po vojni doživljal, kot tudi posledice delovanja strahu. Knjiga je ves čas napeto branje, za zgodovinarja pa še en prispevek k osvetlitvi življenja na Slovenskem v tistih težkih medvojnih in povojnih časih.