V Matejevem evangeliju beremo, kako je kralj Herod dal pomoriti vse dečke, stare do dveh let, da bi med njimi dosegel tudi dete Jezusa. FOTO: Pexels.


Neposredno po božiču obhajamo zapovrstjo kar tri pomembne praznike: god sv. Štefana, god Janeza Evangelista in praznik nedolžnih otrok. Sv. Bernard pravi, da se tako novorojenemu Kralju eden za drugim poklanjajo trije različni predstavniki svetosti.

In res, Cerkev je na ta način hotela iti Gospodu naproti ob njegovem drugem prihodu s palmo mučeništva in v belem oblačilu devištva. To je globlji smisel treh praznikov, ki spremljajo božič.

Tako se skrivnost božiča razgrinja še v naslednje dni po prazniku rojstva našega Odrešenika. Vse to je na neki način opisano že v knjigi Razodetja: »Zatem se mi je prikazala velika množica, ki je nihče ne bi mogel prešteti, iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov. Stali so pred prestolom in pred Jagnjetom, ogrnjeni v bela oblačila, v rokah pa so držali palmove veje« (Raz 7,9).

Praznik, ki je močno povezan z božično skrivnostjo

Praznik nedolžnih betlehemskih otrok je z božično skrivnostjo gotovo močneje povezan kot god sv. Štefana ali Janeza Evangelista.

V Matejevem evangeliju beremo, kako je kralj Herod dal v Betlehemu in v njegovi okolici pomoriti vse dečke, stare do dveh let, da bi med njimi dosegel tudi dete Jezusa, ki so ga modri z Vzhoda označili kot novorojenega judovskega kralja: »Ko je Herod videl, da so ga modri prevarali, se je zelo razjezil. Poslal je svoje ljudi in dal v Betlehemu in v vsej njegovi okolici pomoriti vse dečke, stare dve leti in manj, po času, kakor ga je skrbno poizvedel od modrih« (Mt 2,16).

Ti otroci so bili dejansko umorjeni zaradi Kristusa in čeprav takšne smrti niso sprejeli nase zavestno – za mučeništvo v najpopolnejšem pomenu besede je potrebno tudi to – jih je Cerkev vendarle že zgodaj častila kot prave krščanske mučence.


FOTO: Tatjana Splichal.

Njihova smrt je dragocena v Gospodovih očeh

Sv. Irenej in sv. Leon Veliki izrecno učita, da so bili nedolžni otroci že pravi mučenci, ki so bili deležni večne blaženosti.

Sv. Ciprijan posebej slavi mučeništvo kot največji in najučinkovitejši krst ter pravi, da so mučenci s svojo krvjo krščeni in s trpljenjem posvečeni – mednje šteje tudi betlehemske otročiče.

Podobno je poudarjal sv. Janez Zlatousti, sv. Avguštin pa je nekoč zapisal, da je skorajda žalitev, če molimo za mučence, marveč se moramo mučencem priporočati, naj molijo za nas. K mučencem prišteva tudi betlehemske otroke, pomorjene zaradi Herodovega sovraštva do Kristusa, in jih je na spominski dan njihove smrti vedno slavil.

Smrt teh otrok je namreč dragocena v Gospodovih očeh zaradi dovršitve, ki so jo tako hitro dosegli.

Ljudsko izročilo

Na cerkveni praznik nedolžnih otročičev se je v ljudskem izročilu razširil običaj, ki ima pokrajinsko zelo različna imena: tepežkanje, šapanje, pametiva, friškivanje … Običaj je vseboval otepanje s šibo, voščilo zdravja in dolgega življenja. To je bila večinoma otroška šega, ob kateri so otroci dobili v dar pecivo, suho sadje ali kaj podobnega. Danes se je ta navada ohranila le še redkokje.


Besedilo v članku je delno povzeto po knjigi Leto svetnikov.

Preberite še:
- Svetniki, ki godujejo v adventu
- Sv. Lucija goduje 13. decembra
- Video: Življenjska zgodba sv. Barbare