Z milijon sledilci na družbenih omrežjih je Robert Barron, pomožni škof v Los Angelesu, najbolj »zasledovan« predstavnik katoliške Cerkve za papežem Frančiškom. Velik trud vlaga v iskanje razumljivih predstavitev vsebin katoliške vere sodobnemu človeku, tudi z uporabo spleta, televizije in že omenjenih družbenih omrežij. Da njegovih nastopov ne bi vnaprej označili kot pretirano »cerkvene«, je najprej začel objavljati komentarje o kulturi. Polotil se je filmov, knjig, dnevnih novic – torej vsega, s čimer se ljudje vsak dan srečujemo, in v tem odkrival drobne odmeve Božje besede. Na ta način postopoma svet, o katerem govori, oživlja skozi perspektivo katoliške vere.

Škof Barron je prvič nastopil po spodbudi svojega sobrata duhovnika, češ da je bolje, da se oglasiš, kakor da se pritožuješ, kar je danes tako razširjeno. Kljub prvotnemu dvomu in nekaterim negativnim odzivom škof Barron verjame, da je njegova izpostavljenost v medijih dobra, saj na ta način doseže tudi ljudi, ki sicer skozi vrata Cerkve ne bi niti pokukali. Poziva k ustvarjalnosti in inovativnosti tudi v pastorali in življenju Cerkve, seveda vedno na evangeljski podlagi.

Po scenariju dokumentarne serije

Tudi predstavitev vsebin katoliške vere je bila sprva multivizijski projekt, objavljen v nadaljevanjih na spletnem portalu Word on Fire (Goreča beseda); v njem škof Barron lepoto katoliške tradicije predstavlja z obiski 50 krajev v 16 državah.

Knjiga je nastala iz scenarija, ki ga je Barron spisal za deset let trajajoče snemanje dokumentarne serije Katolištvo (Catholicism). S prodornim in dinamičnim slogom, v katerem spretno prepleta poznavanje likovne umetnosti, književnosti, arhitekture, Svetega pisma, teologije, filozofije in zgodovine, skuša odgovoriti na vprašanje, kaj katolištvo sploh je oz. kaj so njegove prednosti v primerjavi z drugimi svetovnimi nazori in verstvi. Prepričan je, da je temelj te edinstvenosti Božje učlovečenje, torej skrivnost, da je Božja beseda sestopila iz nebes in postala človek. O tem spregovori v prvih dveh poglavjih knjige: o Jezusovi identiteti, življenju in učenju, ki so še po dva tisoč letih gonilna sila žive kulture in braniki neodtujljivega dostojanstva človeka.

Pojem Boga, ki ga obravnava v tretjem poglavju, je težko ujeti v besedo, zato avtor njegovo skrivnostnost ter veličastnost skuša prikazati z dopolnjevanjem sinajske puščave in velemestnega utripa Carigrada, Pariza in Rima. V povezavi z razodetjem Boga kot učlovečene Besede nadalje predstavi vlogo Božje matere Marije v katoliški veri ter apostolskih prvakov Petra in Pavla, »brez katerih Cerkev ne bi zrasla in preživela«.

Naslednja poglavja govorijo o Cerkvi – o Duhu, ki jo je zbral; o njeni vesoljnosti, torej vseobsežnosti; o evharistiji kot viru in vrhuncu krščanskega življenja; o občestvu svetnikov (posebej predstavi Katarino Drexel, Terezijo iz Lisieuxa, Edith Stein, mater Terezijo); o molitvi. Zadnje poglavje govori o poslednjih rečeh; cerkveni nauk o smrti, sodbi, nebesih, peklu in vicah Barron razlaga ob postankih na romanju po Firencah, Irski in Rimu. Pogled Cerkve je usmerjen onkraj meja sveta in nas vabi, da razmišljamo o svetu brez konca. Škof Barron učinkovito kaže, kako skrivnost Jezusovega vstajenja podpira to videnje.



A na koncu priznava, da vse njegovo pisanje teži k besedi o Bogu, ki je ne nazadnje edina pomembna. Torej ne govori o dediščini katoliškega izročila, temveč prepoznava, kako lahko v govorici te dediščine prepoznavamo Boga. Zaključi s pomenljivo anekdoto, ki nas vrača k središču naših oznanjevalnih nalog v Cerkvi:

»Tik pred odprtjem drugega vatikanskega koncila je bilo srečanje nemških teologov in škofov. Eden od udeležencev je bil mladi Joseph Ratzinger, takrat obetavni teolog in kasneje, kakor vemo, papež Benedikt XVI. Ratzinger je poročal, da je živahna razprava tekla o vprašanju, katere teme bi bilo treba obravnavati na prihajajočem ekumenskem koncilu. Skladno s prevladujočim tokom tistega časa jih je mnogo menilo, da bi morala biti v ospredju ekleziološka vprašanja, se pravi tista, ki zadevajo Cerkev: njena narava, vloga laikov, njeno razmerje s sodobnim svetom in podobno. Ob koncu večurnega in na trenutke razgretega razpravljanja se je, kakor je povedal Ratzinger, majaje postavil na svoje noge starejši upokojeni škof in dejal: »Bratje, z velikim zanimanjem sem spremljal to razpravo in se z vami strinjam, da so vprašanja, ki zadevajo Cerkev, pomembna, vendar sem prepričan, da bi moral koncil govoriti najprej in predvsem o Bogu.« Potem je spet sedel nazaj. V tej preprosti spodbudi, se je spominjal Ratzinger, so udeleženci začutili, da so slišali glas Svetega Duha. Ne nazadnje, pri Cerkvi in koncilih, teologijah, dušnopastirskih načrtih in liturgijah gre za Boga. Katolištvo govori o Bogu ali pa je »brneč bron ali zveneče cimbale« (1 Kor 13,1).«