Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor se je 25. maja v okviru rednega dialoga s Komisijo Vlade RS za reševanje prikritih grobišč srečal z njenimi predstavniki. Dr. Jože Dežman je ob tej priložnosti predsedniku izročil in predstavil knjižni izid že petega poročila komisije, ki je z naslovom Pravica do groba prav tisti dan izšel pri založbi Družina. Širši javnosti bo poročilo predstavljeno na tiskovni konferenci, ki jo založba Družina v sodelovanju s komisijo prireja v petek, 4. junija, ob 12. uri na Krekovem trgu 1 v Ljubljani (zaradi znanih razmer je potrebna vnaprejšnja najava). Poročilo bodo predstavili avtorji prispevkov in urednik monografije dr. Jože Dežman, s katerim smo v pogovoru za Družino osvetlili nekaj poudarkov zadnjega poročila, pa tudi širše vpetosti celotnega opusa petih poročil v slovensko pot vzpostavljanja tranzicijske pravičnosti.

Srečanje s predsednikom je bilo 25. maja, torej na dan, ko je marsikoga pri nas preplavljala titoistična nostalgičnost. Ali lahko v tem dejstvu vidimo nekaj simbolike?

Peto poročilo je posvečeno tridesetletnici Republike Slovenije. Pravzaprav je vsako iskanje poti za nadaljevanje slovenske tranzicije glede vojnih grobov povezano z od/rešitvijo. Da se odrešimo stranpoti titoističnega sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil, moramo najti rešitve, ki bodo Republiko Slovenijo umestile v zahodni, demokratični, po koreninah krščanski svet. V 5. poročilu sem objavil tudi pobudo, ki sem jo leta 2002 predstavil tedanji komisiji in govori o tem, kako naj bi Republika Slovenija poskrbela za vojne grobove po zahodnem modelu. Takrat me je Spomenka Hribar zavrnila in odslovila … Zdaj pa je Hribarjeva sprejela častno občanstvo od župana, ki je poosebljenje nadaljevanja titoistične delitve mrtvih na take, ki po volji totalitarne oblasti zaslužijo grob in spomin, in druge, ki jim grob in spomin ne pripadata. Ki ne dovoli ne pogreba od partizanov umorjenih Romov ne ureditve vojaškega pokopališča na Orlovem vrhu. In kot ideološki robot ponavlja, da v Ljubljani ne bo domobranskih spomenikov. Pa vendar so v Ljubljani tako spomeniki kot grobovi tabuiranih žrtev. Zato je uveljavljanje pravice do groba in spomina za vse žrtve v slovenskem okviru protitotalitarna, protistalinistična, protititoistična drža.

Toda največkrat slišan očitek na račun takšne drže je, da se z njo zazirate le v travmatično preteklost brez o(b)zira na prihodnost. In seveda je tu takoj tudi očitek »revizionizma«.

Prvo poročilo komisije je izšlo leta 2008, bilo je več ponatisov, tudi v hrvaščini. Drugo poročilo govori o prelomnem odkritju morišča in grobišča za enajstimi pregradami v rovu sv. Barbare v Hudi jami. Tretje poročilo ima naslov Resnica in sočutje, četrto Nemoč laži. Naslov Pravica do groba je napoved vsebin, ki odkrivajo, kaj smo storili in kaj je treba še storiti, da bi Republika Slovenija vsem smrtnim žrtvam »vseh vojn in z njimi povezanih dogodkov«, ki jim je posvečen spomenik na Kongresnem trgu, razen tega spomenika zagotovila tudi spomin in grob. Kako daleč smo od tega, lahko najbolj nazorno pojasnimo s podatkom, da od okoli sto tisoč popisanih žrtev druge svetovne vojne dve tretjini še nimata vpisanega kraja, kjer so pokopani. Ali ni to stvar prihodnosti?

Glede »revizionizma« pa: vseh pet poročil komisije ima skupaj 2150 strani. V temelju revidirajo naše vedenje o najhujših bratomornih vojnih zločinih in zločinih proti človečnosti v naši zgodovini. Znanstveniki, ki ne navajajo teh petih poročil, se umeščajo v krog zanikovalcev teh zločinov. Niso sposobni revizije, ki jo ta poročila zahtevajo. Prav tako niso sposobni dialoga. Upajo, da jim lažna diktatorska oblačila še vedno lahko zagotovijo položaje in družbeno moč.

Kaj torej prinaša 5. poročilo vaše komisije?

V njem so objavljene uvodne besede Boruta Pahorja Sprava je pot, Alojza Kovšce Pravica do groba in Mateja Tonina Grobišča kot simbol preseganja delitev in spomina na vse naše mrtve, ki dokazujejo, da je bilo veliko narejenega in da se dela še naprej. Potem so analize pravnega in dejanskega stanja ne/urejenosti vojnih grobov v Republiki Sloveniji in slovenskih v tujini (Jože Dežman), nova podatkovna in prostorska baza vojnih grobov (Barbara Lampič, Maja Vehar, Peter Mikša), vojni grobovi kot kulturna dediščina (Robert Peskar), kraji grobov v zbirki podatkov o žrtvah druge svetovne vojne in po njej Inštituta za novejšo zgodovino (Marta Rendla, Andrej Pančur, Jože Dežman), podatki o zapornikih taboriščnikih v letih po drugi svetovni vojni (Tadej Cankar). Sledijo refleksija Pavla Jamnika o kosteh ubitih, ki postanejo orožje živih, Andreja Mihevca o stanju brezna pod Macesnovo gorico ter arheološka in antropološka poročila o ekshumacijah in arheoloških raziskavah v zadnjih letih (Uroš Košir, Luka Rozman, Petra Leben Seljak) – omenimo zlasti Brezno 3 v Kočevskem rogu, Koščevo brezno pri Igu in protitankovski jarek pri Mostecu. S tem poročilo potrjuje doseženo raven raziskav, odpira poti za novo stopnjo raziskav, urejanja in upravljanja vojnih grobov.

Celoten pogovor, v katerem smo se dotaknili tudi vprašanja, ali spremembe zakonodaje, po katerih se vse pristojnosti, povezane z vojnimi in prikritimi grobišči, združujejo v novem sektorju na ministrstvu za obrambo, pomenijo konec delovanja komisije za prikrita grobišča, preberite v tiskani izdaji 23. številke Družine.