Foto: osebni arhiv

Konec lanskega leta se je po šestih letih sedež škofijskega urada Evangeličanske cerkve v Sloveniji vrnil v Prekmurje. Za novega škofa so izvolili 47-letnega duhovnika Leona Novaka, ki je v duhovno oskrbo cerkveno občino v Murski Soboti prevzel leta 1992. Otroštvo je preživel na Hodošu in Šalovcih, kamor je hodil v šolo. Po gimnaziji je študij nadaljeval na Dunaju. Po očetu je prevzel v duhovno oskrbo cerkveno občino v Murski Soboti. Leon je poročen z Elizabeto. Imata hčerko in sina. Na rodno Goričko se rad vrača, tudi z jeklenim konjičkom, da si razbistri duha, pravi. V pogovoru smo odstirali poglede na razmere v versko raznoliki pokrajini ob Muri.

Celoten članek si preberite v novi števliki Družine.

Smo na začetku leta, v času, ko si mnogi ljudje postavljajo cilje, ki jih želijo doseči. Za vas je po izvolitvi za škofa Evangeličanske cerkve v Sloveniji to najverjetneje zahtevna in odgovorna naloga. Na katera področja boste v svojem mandatu še posebej pozorni?

Evangelizacija, ki se osredotoča na širjenje »dobre novice« o Božji ljubezni do vsakega posameznika, je za vsako Cerkev eksistencialnega pomena. Čeprav se industrijska, medicinska, računalniška, vesoljska in medijska tehnologija neprenehoma razvijajo in poskušajo zadovoljiti vsakdanje, zdravstvene, raziskovalne in informacijske potrebe človeka, opažamo, da ostane duša človeka kljub vsemu dobremu in koristnemu, kar razvoj prinaša, velikokrat osamljena in lačna. Lačna pozornosti, topline, sočutja in razumevanja, ki si ga svet, kjer vlada konkurenčnost in napredek na račun drugega, ne more privoščiti.

Potreba po posredovanju dobre novice, da nas Bog ljubi in da si želi skupnosti z nami, da bi nam rad namenil svojo pozornost, sočutje in toplino medsebojnih odnosov, je iz dneva v dan večja. Izhajajoč iz tega, se kot Evangeličanska cerkev v Sloveniji želimo osredotočiti na otroke, mladino, družine ter srednjo starostno generacijo in jim ponuditi občestvo, kjer se lahko na podlagi Božje besede in delovanja Svetega Duha individualno pa tudi kot skupnost verujočih izgrajujejo, tolažijo, veselijo in rastejo. Hkrati pa se s hvaležnostjo želimo posvetiti tudi najstarejši generaciji, ki nas je vzgajala v veri in ljubezni v času našega odraščanja in zorenja, sedaj pa je sama potrebna tople besede, ljubezni, pozornosti in pomoči.

Kje vidite izzive v škofiji in po cerkvenih občinah?

Hvaležen sem Bogu za vse blagoslove, ki smo jih bili kot Evangeličanska cerkev deležni v minulih obdobjih. Hkrati se želimo kot skupnost verujočih soočiti z izzivom modernega, vedno bolj digitaliziranega načina življenja in komuniciranja. Zavedamo se, da vse to prinaša v življenje posameznika, družine pa tudi družbe določene probleme in stresne situacije. Mlajše generacije si vedno teže najdejo ali vzamejo čas za obisk bogoslužja, bibličnih ali molitvenih skupin. S sodobnejšim pristopom, ki temelji na starem, vendar aktualnem sporočilu evangelija, želimo nagovoriti mlajšo generacijo in jim ponuditi oaze miru, ljubezni ter spoštovanja, kjer bodo lahko odkrivali Božjo voljo za svoje življenje.

Soočamo se torej z močno konkurenco, ki jo predstavljajo razne kulturne, športne, digitalne dejavnosti ali trgovske verige. Najti pravo mero, se odpovedati nekaterim stvarem v korist duhovnih aktivnosti, ki temeljijo na svetopisemskem izročilu, je največji izziv za sodobnega človeka. To odločitev bi jim radi olajšali s ponudbami, ki bodo blagodejno vplivale na posameznika kakor tudi na širšo skupnost.

Smo tik pred začetkom molitvene osmine za edinost kristjanov, ki v skupnem prizadevanju za medsebojno razumevanje in spoštovanje poveže krščanske cerkve. Na ekumenskem področju je bilo v Sloveniji veliko narejeno, naj omenim le skupni katoliško-evangeličanski obrednik za poroke. Kje bi še bilo mogoče sodelovati?

V Prekmurju imamo bogato in plodno tradicijo ekumenskega sožitja in sodelovanja rimskokatoliške, binkoštne, baptistične, reformirane in evangeličanske verske skupnosti. Z Rimskokatoliško cerkvijo smo lani posodobili ekumenski obrednik za poroke, ki bo v letošnjem letu ponatisnjen. Poleg tega imamo še razne ekumenske obrede blagoslovitev na lokalni ravni (gasilci, krajevne in vaške skupnosti, občine …), dobro sodelujemo tudi v sklopu vojaškega vikariata v Slovenski vojski, v Svetu krščanskih cerkva v Sloveniji in še marsikje. Pomembno se mi zdi, da utrjujemo medsebojno zaupanje, da se odkrito pogovarjamo o težavah in njihovih rešitvah ter da se skupaj izgrajujemo ob Božji besedi, hkrati pa se krepimo v medsebojni ljubezni na podlagi delovanja Božjega Duha.

Celoten članek si preberite v novi števliki Družine.