Naslovnico najnovejše pesniške zbirke Braneta Senegačnika Pogovori z nikomer, ki je obenem tudi prva knjiga nove zbirke Slovenske matice, imenovane Mozaiki, krasi azurni pravokotnik. Na obarvani površini, ki se na robovih mozaično razkraja v belino, sta s srebrnimi črkami izpisani imeni avtorja in knjige. Vtis je, kakor bi oblak padel na čistino krajine, katere zvoke je v celoti použil sveže zapadli sneg; na tej svetlomodri zaplati posvečene prisotnosti pa zdaj stoji pesnik.

Ta likovni pozdrav pred vstopom v pesniško krajino Pogovorov se zdi ustrezna iniciacija za bralca, ki jo še podkrepijo besede pesnika z začetka knjige. »Notranjost polna je neba,« beremo v pesmi Svetišče. In že po prvih prebranih verzih se zazdi, da je kraj, kamor smo vstopili, zares svetišče, prostor svečane, tihe in resnične prisotnosti.

V tej svoji sedmi zbirki Brane Senegačnik ostaja zvest drži, ki jo goji in tenkočutno poglablja vse od svojih pesniških začetkov leta 19...