Iraški kristjan v cerkvi v Mar Addaiju z glavo kipa Srca Jezusovega, ki so ga razbili pripadniki islamske države. FOTO: ACN



Obisk papeža Frančiška v Iraku od 5. do 8. marca je izjemen zgodovinski trenutek. John L. Allen Jr., urednik spletnega portala Crux, je že pred dvema letoma zapisal, da bi to lahko bil eden najpomembnejših papeških obiskov vseh časov. Frančišek prihaja kot prvi papež v Irak v ključnem trenutku, ko država okreva po vojni proti Islamski državi, moč imajo v rokah različne milice, vrstijo se protesti proti korupciji, še vedno tli tudi konflikt med osrednjo vlado in avtonomnim Kurdistanom. Papežev obisk ne prinaša le podpore zdesetkani krščanski skupnosti, ampak tudi vsem Iračanom, ki si prizadevajo obnoviti in povezati državo.

Ostati ali oditi?

Pred ameriško invazijo na Irak je v državi živelo približno milijon kristjanov. Pod Sadamom Huseinom so uživali določeno mero svobode, njegov padec pa je na površje prinesel skrajne islamistične tokove. Danes je v Iraku po oceni organizacije Pomoč Cerkvi v stiski le še 168.000 kristjanov, veliko je razseljenih s svojih domov. Večina se je pred genocidnim uničevanjem Islamske države zatekla na ozemlje Kurdistana na severu države, predvsem v Ankavo, krščansko predmestje kurdske prestolnice Erbil. Številni so izgubili vse, mnogi še vedno živijo v zabojnikih v begunskih taboriščih. S pomočjo humanitarnih organizacij so si uredili začasne šole, saj je med iraškimi kristjani izobrazba visoko cenjena vrednota. Kurdistan je pogosto le odskočna deska za težavno begunsko pot na Zahod, kjer živi številna diaspora iraških kristjanov. Skupnost je razcepljena: nekateri pozivajo zahodne vlade, naj olajšajo azilne postopke za preganjane kristjane, drugi si prizadevajo za obstanek v Iraku.

Obstanek tisočletne kulture

Po porazu Islamske države se je do danes na svoje domove na Ninivski ravnini po ocenah vrnilo okoli 40 % kristjanov. Ozemlje si lastita tako osrednja vlada kot Kurdi, prevlado pa si poskušajo zagotoviti tudi z naseljevanjem drugih etničnih skupin, kar sproža nove napetosti. Krščanska mesta in vasi v okolici Mosula so eden zadnjih otokov živega sirskega jezika, sorodnega aramejščini, ki jo je govoril Jezus. Tu stoji samostan Mor Mattai, ki z začetki sredi 4. stoletja slovi kot najstarejši še delujoči samostan na svetu. Ta je ušel slepemu divjanju islamistov, manj sreče pa je imelo mesto Karakoš s sirskim imenom Bagdida, ki so ga skrajneži oplenili ter oskrunili krščanske stavbe. Do danes naj bi se vanj vrnilo 26.000 od 50.000 kristjanov.


Sara Bevc Jonan je pripadnica starodavne kaldejske krščanske skupnosti iz Iraka, ki že 18 let živi v Sloveniji. FOTO: Vid Ponikvar/Sportida


Kako papežev obisk doživlja iraška kristjanka?

Sara Bevc Jonan je pripadnica starodavne kaldejske krščanske skupnosti iz Iraka. Že 18 let živi v Sloveniji. Papežev obisk doživlja zelo čustveno: »Iz srca si želim, da bi srečala svetega očeta. Če bi bilo mogoče, bi šla na prvo letalo v Irak, da bi bila s sorodniki. Vsem kristjanom prinaša sporočilo upanja, tolažbe in podpore.« Njeni sorodniki, sestrična živi v Bagdadu, bratranec z družino v Karakošu, ostali pa v Erbilu, se izjemno veselijo zgodovinskega obiska: »Če so naši politiki vsaj malo modri, so zelo ponosni in veseli, da prihaja papež. Vse oči so zdaj uprte v Irak, to je priložnost, da pokažemo, da ni samo vojne, da je tudi mir in sožitje. Verjamem, da papežev obisk tudi drugače verujočim prinaša upanje, da bo konec vojne in nemirov, da se bodo stvari začele premikati v pravo smer.«
_ _ _

*Celoten prispevek si preberite v tedniku Družina (10/2021).*

*Družina na facebooku TUKAJ.*

*Družina na twitterju TUKAJ.*
_ _ _

SORODNE VSEBINE:

Objavljen program papeževega potovanja v Irak

Andrea Tornielli o papeževem potovanju v Irak

Papež v Irak prinaša veselje in tolažbo

Nuncij Mitja Leskovar zaradi okužbe ne bo sprejel papeža