Papež Frančišek je danes v božičnem nagovoru članom rimske kurije kot že v preteklih letih znova obsodil spletke in nezvestobo. Dejal je, da obstajajo majhne skupine, ki so prepričane o svojih »dobrih namenih« in jih tudi spretno zagovarjajo, v resnici pa predstavljajo »rakavo rano«, ki vodi k »samoreferenčnosti« in zastruplja cerkvene organizme ter vse, ki v njih delujejo.



»Ko se to zgodi, izgubimo veselje evangelija, veselje do sporazumevanja z Jezusom in občestva z Njim, dar našega posvečenja je izgubljen«, je posvaril papež.

Že v preteklih božičnih nagovorih rimski kuriji je sveti oče opozarjal na upor med nekaterimi člani kurije proti prednostnim nalogam njegovega pontifikata in ob tem poudaril, da poleg konstruktivne kritike, strahu in nedejavnosti obstaja tudi »zlonamerno upiranje«, ki se pogosto pojavi v podobi jagnjeta in se skriva »za običaji, videzom, formalnostjo in poznanim«. Konkretnih primerov ni nikoli navajal in tako je bilo tudi letos. Leta 2014 je argentinski papež svojim sodelavcem očital celo »duhovno Alzheimerjevo bolezen« in rimski kuriji postavil »diagnozo 15 bolezni«. Frančišek je takrat prvič prekinil tradicijo: njegovi predniki so na božičnih sprejemih vedno naredili pregled letnih dogodkov ali pa pripravili teološko predavanje.

Kot je razvidno iz zapisa današnjega papeževega nagovora, je Frančišek izrekel tudi kritiko »samooklicanih mučencev«, ki pa v resnici ne izpolnjujejo svoje naloge in niso »antene v dvojnem smislu«, torej orodje za pošiljanje in sprejem različnih signalov. V kuriji obstajata obe skupini, zgoraj imenovani, pa tudi velika večina zvestih ljudi, ki tam delajo »z občudovanja vredno predanostjo, zvestobo, pristojnostjo, razdajanjem in tudi resnično svetostjo«.

Papež je podrobno razvil svojo zamisel o »antenah« in opozoril na njihovo funkcijo »zvestobe signalu – »High Fidelity«: »Beseda zvestoba ima za ljudi, zaposlene pri Svetem sedežu, poseben značaj, od tistega trenutka, ko nastopite službo pri Petrovem nasledniku in tej službi posvečate dobršen del svojih moči, svojega časa in vsakdanjih obveznosti. To je velika odgovornost, pa tudi poseben dar, ki se s časom razvije v čustveno navezanost na papeža, notranje zaupanje, v naravno notranje čutenje, ki ga zelo dobro izrazimo prav z besedo zvestoba«, je dejal Frančišek.

Opremljeni z močno sprejemnostjo bi morali dikasteriji rimske kurije velikodušno vstopiti v proces poslušanja in sinodalnosti«, je sveti oče navzočim znova orisal svoj projekt reform.

Papež je spregovoril tudi o odnosu katoliške Cerkve do drugih veroizpovedi in ekumenizem označil kot pot brez vrnitve. Dokončna edinost je dosegljiva le po poti skupne molitve, služenja drugemu in oznanjevanja evangelija. Pri tem morajo sodelovati vsi.

Odnos kurije do posameznih škofij v vesoljni Cerkvi bi moral temeljiti na sodelovanju in zaupanju, ne smejo ga voditi premišljenost in nasprotovanja. Kurija ne služi le papežu, ampak tudi krajevnim Cerkvam in njihovim pastirjem. Mnogi škofje, ki so ga v preteklih letih obiskali, so bili pozitivno presenečeni, kako kako odprto in dialoško so bili sprejeti v kuriji. »To me zelo veseli. In za to se vam zahvaljujem«, je zbrane pohvalil Frančišek.

Za dialog kurije z drugimi veroizpovedmi je papež imenoval tri temeljne usmeritve: dolžnost vztrajanja pri lastni istovetnosti, pogum za srečevanje drugačnosti in resnost v namenih.

Kurija obstaja zato, da lahko papež kot Petrov naslednik opravlja svojo službo. Tako za papeža kot za kurijo je najpomembnejši »primat služenja«.

Vir: Kathpress
Foto: RV