Odločba o imenovanju Toneta Krkoviča za načelnika (Manevrske strukture) Narodne zaščite, nove slovenske vojske. VIR: Vojaški muzej Slovenske vojske, Fond: Vojna 1991



Ob 30-letnici samostojne Slovenije bomo od danes, četrtka, 8. aprila, do predvečera dneva državnosti, 24. junija 2021, na spletni strani Družine vsak četrtek objavljali članke, ki govorijo o slovenskih vojakih, o slovenski vojski, ki je bila v tistih usodnih dneh, ko smo branili svojo neodvisnost, dobro usposobljena, dobro oborožena ter odlično motivirana in odločena, da obrani lastno državo, za katero smo se Slovenci odločili na plebiscitu decembra 1990. Govori o nas, vas, veteranih vojne za ubranitev suverenosti komaj nastale države. Poveljnik vzhodnoštajerske pokrajine Teritorialne obrambe (TO) brigadir Vladimir Miloševič je značilnosti vojne na območju, ki mu je poveljeval, strnil v naslednjem stavku: »TO ni imela izgub, vendar pa nismo bili brez napak in slabosti, a jih je bilo bistveno manj kot pri nasprotniku. To pa v vojni prevesi tehtnico uspeha.«

Ukaz o razorožitvi Teritorialne obrambe

Konec aprila 1990 je bila v Beogradu seja vojnega sveta SFRJ, na kateri so sprejeli podlago za razorožitev TO in visokim vojaškim starešinam pojasnili protirevolucionarni in protijugoslovanski značaj političnih sprememb v Sloveniji in na Hrvaškem. General Hočevar, poveljnik republiškega štaba TO SRS, ki se je udeležil seje vojnega sveta, je po pisnem ukazu, dobljenem v začetku maja iz Beograda, za koordinatorja akcije v Sloveniji določil načelnika republiškega štaba TO SRS generala Draga Ožbolta, človeka s podobnimi izkušnjami za »boj proti kontrarevoluciji« s Kosova. Ta je napisal in v Hočevarjevem imenu podpisal ukaz št. SZ 625/1-90 ter ga poslal poveljnikom 13 pokrajinskih štabov TO v Sloveniji. Ti so morali zagotoviti predajo orožja TO v skladišča JLA najpozneje do 19. maja 1990 do 19. ure. Starešine v štabih za TO so večinoma z odporom sprejeli ukaz za premeščanje orožja ter o tem začeli obveščati novo republiško vodstvo, ki je takoj reagiralo na ukaz o razorožitvi TO, katerega je izdalo demokratičnim spremembam v Republiki Sloveniji nenaklonjen RŠTO SRS, in novi sekretar za ljudsko obrambo Janez Janša je občinskim upravnim organom za ljudsko obrambo poslal brzojavko, s katero je prepovedal oddajanje orožja v objekte JLA.

Ustanovitev Maneverske strukture

Zaradi spora med RS in RŠTO oziroma ZSLO, predvsem pa zaradi odvzema orožja TO Slovenije, s ciljem zavarovanja ukrepov nastajajoče slovenske države so bila sprva ustanovljena jedra vojaškega odpora, nato vojska Slovenije, ki je dobila dokončno obliko v Manevrski strukturi narodne zaščite (MSNZ). Uradno je začela z delovanjem 29. avgusta 1990, ko je republiški sekretar za notranje zadeve Igor Bavčar imenoval Toneta Krkoviča, rezervnega kapetana I. razreda, za načelnika (manevrske strukture) Narodne zaščite, dejansko pa takoj po razorožitvi. S tem je bila ustanovljena posebna oborožena organizacija, ki je bila sposobna slabe tri mesece po razorožitvi slovenske TO, ob tesni naslonitvi na specialno enoto in posebne enote slovenske milice, zavarovati Slovenijo pred kakršnim koli oboroženim presenečenjem. MSNZ je nastala zaradi dobro organizirane in tajne akcije ter bila organizirana v vseh trinajstih pokrajinah (TO) v Sloveniji, v katerih so bili imenovani načelniki MSNZ, ki so tesno sodelovali s poveljniki posebnih enot milice. Osnovni namen oblikovanja MSNZ je bilo, kot že rečeno, zavarovanje ukrepov nastajajoče slovenske države, ki je bila tedaj in pozneje najbolj ogrožena od JLA. MSNZ je zagotavljala, da so prek nje republiški organi in predsedstvo republike dejansko vodili in poveljevali TO Slovenije.

Cilj: obramba slovenskega prostora

Temeljni obrambni načrt MSNZ je bil preprost in logičen. V primeru oboroženega posega JLA bi morala MSNZ zavarovati ključne objekte, hkrati pa s hitrimi napadi na skladišča orožja in vojaške opreme zagotoviti možnost za vpoklic popolnih formacij TO. Izdelani so bili podrobni načrti za posamezna skladišča in druge pomembne objekte. Po pokrajinah in občinah so bile sestavljene udarne skupine in jurišni odredi, katerih formacije so bile prilagojene razpoložljivemu orožju in opremi. Mobilizacijski dokumenti so bili v največji tajnosti izdelani za sklic novih enot, ki so bile mobilizirane po načelu samopoziva, brez dodatne kurirske službe z izdelanim posebnim sistemom šifriranega obveščanja. Ustanovljena so bila tudi mnoga tajna skladišča za orožje in vojaško opremo. Že poleti 1990 pa se je začelo zbirati informacije o JLA, na katerih osnovi so bile izdelane ocene ogroženosti, formacije MSNZ in načrt delovanja. MSNZ je zatorej potrebno obravnavati v funkciji priprav na obrambo slovenskega prostora in bodoče samostojne ter neodvisne države. To je bila enkratna organizacija, ki je morala v času prenove TO delovati kot oborožena sila Slovencev v pripravah na vojno.

S sprejetjem svežnja ustavnih amandmajev, s katerimi je skupščina RS 27. in 28. septembra 1990 odpravila veljavnost zveznih dokumentov, ki so bili v nasprotju z republiško ustavo, med drugimi tudi, da sta služenje vojaškega roka in slovenska TO izključno v pristojnosti republike, so bili izpolnjeni tudi formalnopravni pogoji za vnovični prevzem poveljevanja nad celotno TO RS. Tako je predsedstvo Republike Slovenije že 28. septembra 1990 imenovalo majorja Janeza Slaparja, dotedanjega poveljnika pokrajinskega štaba TO za Gorenjsko, za vršilca dolžnosti načelnika RŠTO. Le ta pa je 4. oktobra, ob predhodnem soglasju predsedstva RS, imenoval vršilce dolžnosti komandantov TO pokrajin. S tem so prenehali tudi razlogi za delovanje MSNZ, ki je bila razpuščena, njeni pripadniki pa so bili večinoma razporejeni v sestavo nove TO RS.