Avtor prispevka dr. Kozma Ahačič je predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, ZRC SAZU. FOTO: Žiga Kreft



Pri tedniku Družina so me zaradi ponovnih vprašanj, ki jih sproža zapis besede božič in zaradi peticije, ki se je pojavila v javnosti, prosili, naj o tej problematiki zapišem nekaj besed.

Mala začetnica je simbol borbe za samostojnost slovenščine, borbe za njeno neodvisnost od sosednjih jezikov in – kot bomo videli v nadaljevanju – tudi simbol katoliškega jezikoslovja na Slovenskem.

Ohranjanje male začetnice je zato nekaj, na kar moramo biti kristjani še zlasti pozorni. V času vse večje prevlade angleščine namreč začenjamo dobivati občutek, da je pisanje z veliko začetnico povezano s pomenom, ki ga pripisujemo določenemu pojmu. Pa ni tako. Če bi pisali, kot pišejo v nemščini, potem bi takole vsak Samostalnik zapisali z veliko Začetnico, pri čemer bi se Podoba Slovenščine seveda bistveno spremenila. Če bi pisali tako, kot pišejo v angleščini, potem bi pisali z veliko vsa časovna poimenovanja in bi takole Decembra v Četrtek in Petek voščili Božič, v Soboto pa še Dan Samostojnosti in Enotnosti. Vsak jezik ima svojo tradicijo in zato tudi svoje rešitve.

Nihče ne bo nasprotoval nikomur, ki bo pisal božič z veliko začetnico, če bo s tem želel doseči poseben poudarek. Ne obstoječi ne načrtovani pravopis tega nista in ne bosta nikoli prepovedovala. Rušenje pravopisnega koncepta iz političnih potreb z izgovorom, da gre za obrambo verskih čustev, pa je – nekrščansko in manipulativno.

Naj pojasnim, kako je z malo in veliko začetnico v slovenščini. Samostalnike delimo na lastna imena (ta poimenujejo posamezno bitje, posamezen zemljepisni pojav ali posamezno stvar) in na splošna (»občna«) poimenovanja (ta poimenujejo predstavnike vrste bitij, vrste zemljepisnih pojavov, vrste stvari, vrste snovi ter pojme). Lastna imena pišemo z veliko začetnico, splošna (»občna«) poimenovanja pa z malo začetnico. Torej: France, Kranj, Zdravljica, Šuštarski most in človek, gora, stol, baker, ljubezen. Časovna poimenovanja, torej tudi poimenovanja praznikov, so nekaj splošnega in niso lastna imena (nedelja, pust, dan maternih jezikov).

Skoraj vse, kar pišemo z veliko, lahko pišemo tudi z malo, če želimo poudariti, da ne gre za poimenovanje posameznega bitja, posameznega zemljepisnega imena ali posamezne stvari. Rečemo lahko torej: To je naš Abraham ('ime mu je Abraham') ali To je naš abraham ('ima 50 let').

Kristjane nas je v preteklosti prizadelo, ko so v času komunizma nekateri z malo pisali besedo Bog, tudi ko so mislili na krščanskega Boga. A to ni bilo nikoli pravopisno vprašanje. Pravopis se ni vmes nič spremenil! Šlo je za namerno spreminjanje vsebine: bog namreč pomeni katerega koli od bogov, Bog pa je ime edinega boga.

Ker so mnogi verniki zmedeni zaradi peticije, da bi pisali božič z veliko začetnico, so me v uredništvu Družine prosili, naj peticijo komentiram, saj jo ljudje podpisujejo z dobrim namenom.

1. Peticija pravi, da je božič osebno ime in se zato piše z veliko. To ne drži. Beseda zgolj etimološko izvira iz besede Bog in je sprva res pomenila 'mali Bog'. V tem pomenu pa raba v slovenščini ni izpričana niti v slovarju Maksa Pleteršnika (1894) niti v nobenem poznejšem. Če bi takšno rabo poznali, potem ne bi imeli božiča, ampak Božičev dan, na božič pa bi praznovali Božiča ('malega Boga') in ne božič (drugače bi ga sklanjali!).

2. Peticija pravi, da že zdaj veliko ljudi božič iz velikega spoštovanja do praznika piše z veliko: Božič. To je res in to pravopis dovoljuje, podobno kot dovoljuje, da pišemo z veliko Ljubezen, Upanje, Vera. Tega nihče ne prepoveduje! Če bi v pravopisnih pravilih upoštevali čustveno varianto kot merodajno (tudi to je namreč mogoče), potem bi morali kristjani z veliko pisati tudi besede, kot so Maša, Spoved, Krst, Poroka, Družina (npr. Včeraj sta praznovala obletnico Poroke, Z Družino smo šli k Maši).

3. Peticija pravi, da se v večini svetovnih jezikov božič piše z veliko začetnico. Pa ni čisto tako: Ponekod se božič imenuje po Kristusu, rečejo mu Kristusov dan/praznik, kar bi tudi v slovenščini pisali z veliko, saj je Kristus lastno ime. Drugje pišejo z veliko vse praznike in vsa časovna poimenovanja. Po teh vzorih bi morali v slovenščini pisati tudi: Danes je Sreda, Na počitnice smo šli Avgusta, Praznovali smo Dan Državnosti, V Prvi Svetovni Vojni je bilo veliko žrtev.

4. Peticija pravi, da se tudi beseda Božji lahko piše z veliko začetnico v primeru, ko mislimo na osebno lastnost Boga in da bi morali zato z veliko pisati tudi božič kot pomanjševalnico besede Bog. To je napačna vzporednica. Kot smo že omenili, bi morali potem besedo božič sklanjati drugače: praznujemo namreč božič (časovna poimenovanja imajo tožilnik enak imenovalniku), sicer pa bi morali praznovati Božiča (osebna imena in njihove pomanjševalnice imajo tožilnik enak rodilniku). Pisanje pridevnika Božji z veliko je precej zahtevno teološko vprašanje, zato je vezano samo na teološka in bogoslužna besedila. Verjetno ste opazili, da besedo božji tudi v tedniku Družina pišejo z malo – iz spoštovanja do teoloških vprašanj, povezanih z veliko začetnico, saj bi sicer zelo hitro prihajalo do napak.

5. Peticija pravi, da so učenci kaznovani pri ocenah, če pišejo božič z veliko. A povsod v šoli je tako: učenci se sprva naučijo osnovo pravilo in to znanje preverijo, šele nato pa tudi govorijo o možnih odstopanjih.

6. Peticija pravi, da pisanje božiča z malo mnogim kristjanom povzroča nelagodje. To je mogoče samo, če ne poznajo več kot stoletnega izročila nastanka slovenskega pravopisa, kjer je Katoliška cerkev več čas igrala glavno vlogo. O pisavi praznikov sta že v začetku prejšnjega stoletja bíla bitko frančiškan Stanislav Škrabec (zavzemal se je za malo začetnico pri praznikih) in šolnik Fran Levec (zavzemal se je za veliko). Levec je leta 1899 tudi uzakonil rabo velike začetnice pri praznikih, ki pa se ni dobro obnesla. Anton Breznik, duhovnik in ravnatelj Škofijske klasične gimnazije v Šentvidu pri Ljubljani, je zato zaradi številnih pripomb učiteljev slovenščine na svoji šoli o nesistematičnem zapisovanju velike začetnice storil vse, da se je v njegovem pravopisu leta 1920 (in že prej v učbeniku za dijake Škofijske klasične gimnazije leta 1916) začelo upoštevati pisanje z malo začetnico. Nadaljnji pravopisi pa so ta načela samo še dodelovali. Pri vseh, tudi tistih, ki so nastajali v času komunizma, so imeli katoliški intelektualci pomembno vlogo (npr. Jakob Šolar, ki je bil žrtev montiranega političnega procesa, po letu 1958 pa kanonik ljubljanskega kapitlja).

Naj sklenem. Pisanje božiča z malo začetnico je povsem v skladu z vsemi krščanskimi načeli in je vezano na slovensko krščansko tradicijo. V slovenščini seveda lahko spremenimo pravila in začnemo pisati z veliko tudi praznike, imena dnevov, mesecev, poimenovanja zgodovinskih dogodkov itd. To je stvar dogovora. A s tem kažemo samo svojo nepokončnost in podleganje vplivom angleščine in večinskih evropskih jezikov. Tudi v skladu z obstoječimi pravopisnimi pravili pa lahko v voščilih vsak napiše Božič z veliko, če ga mala začetnica moti. Vse skupaj lepo prosim samo, naj ne delajo iz praznika in praznovanja – prepira in slabe volje.

Namen avtorjev peticije je bil nedvomno storiti nekaj dobrega, prenesti glas ljudi, znanja pri tem pa je bilo nekoliko premalo. A vseeno smo na Inštitutu za slovenski jezik veseli vsakega predloga, pomisleka in opažanja. Tudi zato dajemo vsako poglavje nastajajočega novega pravopisa v javno razpravo (www.fran.si/pravopis8) in pri razpravi o rabi velike in male začetnice, ki se bo začela v kratkem na omenjeni spletni strani, bomo premislili prav vsako pripombo in predlog.

In moje osebno mnenje? Mislim, da bi s posegom v pisanje praznikov vnesli v slovenščino predvsem zmedo in hkrati odstopili od slovenskega izročila, ki so ga pomagali graditi naši krščanski jezikoslovci.
_ _ _

*Avtor prispevka dr. Kozma Ahačič je predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, ZRC SAZU.*

*Prispevek je bil skrajšan objavljen v tedniku Družina (2/2021).*

*O peticiji »Božič z veliko začetnico« TUKAJ.*