Marsikateri mladostnik se je ob zaključku šolskega leta znašel v hudi stiski. FOTO: Tatjana Splichal



Pred zaključkom šolskega leta, ko se nekateri mladostniki soočajo s hudimi pritiski in pričakovanji, smo se o stiskah in preizkušnjah naših otrok in mladostnikov pogovarjali s psihologom na Osnovni šoli Alojzija Šuštarja v Ljubljani Klemnom Čeligojem, ki pravi, da je treba, če je stiska prehuda, poiskati tudi strokovno pomoč.

Pred nami je zaključek nenavadnega šolskega leta. Katere stiske so najbolj opazne pri mladih? Česa jih je najbolj strah?

Ob koncu šolskega leta se stiske vedno posebej izrazito kažejo ob ocenjevanjih. Letos je tega zaradi specifičnega šolskega leta še več. Mlade je v prvi vrsti strah neuspeha, slabih ocen, a se za tem lahko skriva še cela ledena gora globljih strahov. Skrbi jih, da so nekompetentni, da ne zmorejo. Če se vse meri izključno skozi številke, skozi ocene, potem ni presenetljivo, da kdo zase meni, da ni vreden, da njegovo življenje nima smisla.

So te stiske večje v primerjavi s preteklimi leti kaj bistveno drugačne?

Stiske so v prvi vrsti pogostejše. Terapevti recimo poročajo, da se nanje obračajo mnogi mladostniki, ki pred obdobjem pandemije niso imeli težav. Po drugi strani pa so se stiske pri nekaterih lahko še poglobile, saj so bili zelo okrnjeni njihovi socialni odnosi, ki pa so za mladostnike skoraj tako pomembni kot kisik. Drug vidik, ki je poglobil nekatere stiske, pa je dejstvo, da so velik del šolskega leta morali preživeti pred zasloni. Nekateri s tem niso imeli večjih težav, drugi pa so se izgubili v spletnih zasvojenostih, malodušju, nezdravem prehranjevanju … Tem moramo pomagati. Za tiste, ki so pokazali večjo odpornost, pa bi bilo zanimivo vedeti, zakaj je tako, kaj jim je pri tem pomagalo.


Klemen Čeligoj: »Socialni odnosi so za mladostnike skoraj tako pomembni kot kisik.« FOTO: Tatjana Splichal


Slišimo za primere, ko stiske nekatere mlade pahnejo v tako hudo duševno stanje, da storijo celo samomor. Na kaj morajo biti v prvi vrsti pozorni družinski člani, da bi prepoznali določene znake, ki mlade pahnejo v tako odločitev?

Poleg ponavljajočih se negativnih misli in čustvovanja moramo biti pozorni tudi na druge spremembe v dnevni rutini, na primer upad interesa za dejavnosti, ki so nekoga prej veselile, upad želje po kakršnih koli stikih im podobno. Statistka sicer kaže, da mnogi ljudje, ki naredijo samomor, svojo namero prej izrazijo, a se na to nikakor ne moremo zanašati. Mnogokrat smo po samomoru šokirani, saj okolica ni zaznavala nikakršnih znakov, človek je bil pogosto nasmejan. Najboljša preventiva so dobri odnosi in zdrava samopodoba.

Kakšen naj bo odziv bližnjih, ko vidijo, da je stiska otroka velika? Kako naj se približajo mladostniku in mu prisluhnejo?

Odvisno, kaj je razlog stiske. Če je nekaj, kar se da spremeniti in otrok tega ne zmore sam, mu moramo seveda pomagati. Ko gre za nespremenljive okoliščine, pa moramo otroku oziroma mladostniku dati vedeti, da smo mu na voljo in okrog njega ustvariti okolje, v katerem se bo počutil varno, da si bo upal izražati svoja čustva, svoje težave. Če čutimo, da nas stiska bližnjega presega, pa se ne smemo bati poiskati strokovne pomoči. Kljub temu se stiske bližnjega ne smemo ustrašiti. Samomora ne preprečujejo samo strokovnjaki, ampak je to naloga vseh nas. Že iskren pogovor lahko nekomu v hudi stiski pomeni zelo veliko.

Kot ste omenili, je treba včasih poiskati pomoč tudi izven primarnega okolja. Ali se otroci obrnejo tudi na vas? Ali znajo sami poiskati pomoč znotraj šole?

Mnogi otroci to znajo, ne pa vsi. Nekateri potrebujejo spodbudo staršev ali vrstnikov. Drugi pa pridejo sami. Če govoriva o naši šoli, nas je v svetovalni službi več. Delo imamo razdeljeno, vendar smo vsi odprti za pomoč komur koli, ne glede na naše uradne zadolžitve. Seveda pa nismo mi edini vir pomoči. Velikokrat so prvi, ki stisko zaznajo, razredniki ali drugi učitelji. Ti mnogokrat s svojim odzivom že naredijo prvi korak pomoči. Ko je treba, pa učenca usmerijo v svetovalno službo ali tam sami poiščejo drugo mnenje oziroma nasvet, kako učencu stati ob strani.


Na samopodobo otrok v veliki meri vplivajo sovrstniki. FOTO: Tatjana Splichal


Pomemben element pri samopodobi mladega človeka je, kako ga vidijo sovrstniki. Na kakšen način lahko mladi najlažje pomagajo drug drugemu pri premagovanju podobnih ovir?

Ravno te dni sva z nekim učencem brala Potolčenega kramoha. Svet je bil pred 100 leti povsem drugačen kot danes, a dinamika socialnih odnosov se ni kaj dosti spremenila. Želja po sprejetosti, prilagajanje obnašanja normam vrstniške skupine, nenehno tehtanje, na čigavo stran se postaviti … To je vse aktualno tudi danes. Le da namesto pesti večkrat pojejo žaljivi čivki, snapi in druga spletna sporočila. A njihove posledice je težje opaziti kot modrice in buške. Zato najstnikom večkrat rečem, naj ne bodo brezbrižni do spletnega nasilja ali na spletu izraženih stisk. Tako kot so odnosi z vrstniki za mladostnike lahko vir hudih stisk, so tudi dober varovalni dejavnik. Ko pa so težave prehude, je nujno, da najstniki zase ali za prijatelja v stiski poiščejo pomoč odraslih.

Kako so nove razmere, pri čemer mislim na šolanje na daljavo, vplivale na razvoj socialnih stikov v odnosu do sovrstnikov in učiteljev?

Pri tem je zanimivo, da smo se pri šolanju na daljavo učitelji znašli na domačem terenu učencev. Njim je spletna komunikacija zelo blizu, v njej se počutijo domače. Kljub temu ali pa prav zaradi tega, so imeli nekateri težave, ker so se »pravila igre« nekoliko spremenila. Razumljivo je, da z učiteljem v spletnem klepetu vendarle komuniciraš nekoliko drugače kot s prijateljem. Nekateri so na tem področju torej napredovali, a gotovo ne vsi. Sicer pa mislim, da samo zaradi teh nekaj mesecev, ko je bilo socialnih stikov veliko manj, večina ljudi ne bo imela trajnih posledic v socialnem razvoju. Seveda pa se to lahko zgodi pri tistih, ki se tudi po odprtju šol niso »odklopili« in zaradi različnih vzrokov, tudi zaradi stisk, ki so se v tem času okrepile, nimajo več tako izrazitega interesa za druženje v živo.

Kako naj ravnajo učitelji in profesorji ob zaključku šolskega leta, da bo njihov pristop do otrok deloval čim bolj spodbudno?

Učenci imajo v tem času večino ocen že zaključenih. Sem in tja je kaj še odprto, a vrh ocenjevanj je že za nami. Do konca šolskega leta je še nekaj dni, ki so običajno bolj sproščeni. Morda je ravno to priložnost, da učitelji zaznajo kakšno stisko, se nanjo odzovejo ali pa zanjo povedo v svetovalni službi. Sicer pa lahko še enkrat ponovim, da so ocene merilo znanja, nikakor pa ne vrednosti učenca.


Otroci bodo kmalu odložili šolske torbe za nekaj časa. FOTO: Tatjana Splichal


Če otroku kljub vloženemu trudi spodleti, kako ga motivirati, da ne obupa?

Padci in popravni izpiti so del življenja. Če do tega pride, moramo otrokom pokazati, da nikakor nismo izgubili zaupanja vanje. Ovrednotiti moramo njihov trud in jim pomagati narediti načrt, kako se spopasti z učenjem. Čeprav je težko sprejeti novico o popravnem izpitu ali ponavljanju razreda, so odzivi čez čas velikokrat pozitivni. Tu imajo pomembno vlogo starši, saj otroci, sploh mlajši, seveda še niso sposobni razmišljati toliko vnaprej. Ponavljanje razreda lahko otroku predstavimo kot sramoto ali pa kot izziv oziroma priložnost, da se okrepi na področjih, kjer je šibkejši.