Papež Frančišek je slovenskega minoritskega patra dr. Martina Kmetca lani 8. decembra imenoval za novega nadškofa metropolita v Izmirju v Turčiji. FOTO: Tatjana Splichal.


Čeprav se je p. Kmetec pred imenovanjem spogledoval z vrnitvijo v Slovenijo, je sprejel zahtevno nalogo, ki mu jo je naložil papež. Z njim smo se pogovarjali med njegovim krajšim obiskom Slovenije, kjer se je udeležil posvečenja celjskega škofa Maksimilijana Matjaža in letnega srečanja misijonarjev.

Pater Kmetec, z imenovanjem za nadškofa se je pred vami pojavil velik izziv. Ste se že navadili na novo vlogo in kako vas je zaznamovala v prvih mesecih dela?

V začetku je bilo kar težko. Moram priznati, da sem bil v velikih skrbeh, ali bom zmogel opravljati to službo, ali bom znal najti prave odgovore na odprta vprašanja, ki so v nadškofiji.

Najprej je bilo treba obnoviti del stavbe, v kateri živim, ker ni bila najbolj primerna za bivanje. Dolga leta se namreč ni vlagalo vanjo. Soočamo se tudi z obnovami cerkva, ki so bile poškodovane po potresu, med njimi je tudi katedrala. Poleg naštetega pa še vse druge preizkušnje, ki jih doživlja Cerkev v Turčiji.

Sčasoma je ta strah začel izginjati in ko se je začelo konkretno delo, sem se tudi psihično vživel v situacijo, v katero sem bil postavljen. Do danes smo že razdelili funkcije in delovne naloge. Prav tako smo že pripravili dvodnevno srečanje vseh duhovnikov in redovnic, morda lahko rečem neke vrste sinodo, na kateri smo postavili smernice za prihodnost.

Na območju izmirske nadškofije, ki jo vodite, živi kar 40 milijonov prebivalcev. Koliko župnij je na tem območju ter duhovnikov in redovnic?

Na tem območju imamo devet katoliških skupnostih, 15 duhovnikov in šest sester redovnic.

Ste pravi poliglot, saj govorite več tujih jezikov, tudi arabščino in turščino. Zaradi tega je vaša komunikacija v Turčiji bistveno lažja. Ljudje vam najbrž tudi bolj zaupajo, ker se jim približate skozi njihov jezik? Se še učite turščine?

Še vedno. Učenje jezika se nikoli ne konča in mi predstavlja izziv. Na začetku je bilo kar težko. Ko sem prišel v Turčijo, sem imel približno 45 let. Nisem takoj začel govoriti turško, sem pa kmalu osvojil osnove slovnice in to mi ji zelo koristilo.

Turški jezik ima veliko časov in to me je močno prevzelo. Počasi sem se vživel v njihov jezik. To, da poznaš jezik in kulturo, je izjemnega pomena.


Nadškof Kmetec: »Gradnja dialoga je bistvena za nas in edina možnost, skozi katero lahko to počnemo, je predvsem karitativna dejavnost.« FOTO: Tatjana Splichal.

Kako pa se sicer spreminja Turčija pod vodstvom predsednika Erdogana, predvsem v luči verske svobode?

Kar zadevo versko svobodo kristjanov, ni velikih sprememb. Največja težava naše skupnosti je, kot poudarjam ob vsaki priložnosti, da bi bili priznani kot pravna oseba. Položaj kristjanov pa je zelo različen od mesta do mesta, od četrti do četrti. Vem, da imajo nekateri protestantski pastorji zelo veliko težav.

Kako si kot nadškof predstavljate gradnjo dialoga med večinsko muslimansko in izrazito manjšinsko katoliško skupnostjo?

Gradnja dialoga je bistvena za nas in edina možnost, skozi katero lahko to počnemo, je predvsem karitativna dejavnost. To, da smo znamenje krščanske ljubezni v obliki konkretne pomoči. Imamo sicer tudi uradne stike z muslimansko skupnostjo, obiskal sem že muftija.

Včasih so v Turčiji potekali tudi znanstveni simpoziji, na katerih smo se srečevali in skupaj obravnavali različne teme. Tovrstnih srečanj zdaj že nekaj časa ni. Za nas je najbolj pomembno, da ostanemo zvesti evangeliju, da pričujemo krščansko ljubezen, da imamo pozitiven pristop do ljudi, da smo seme božjega kraljestva.

Leta 2010 ste doktorirali na Teološki fakulteti v Ljubljani. Naslov vaše disertacije je Islamizem v Turčiji in njegova kritika. Kako prisoten je islamizem v turški družbi danes?

To je zelo delikatno vprašanje. Tendenca današnje politike je, da bi se vrnili v družbo, ki je bolj zaznamovana z vrednotami islama. To je vse, kar lahko rečem ob tem vprašanju.


Nadškof Kmetec je sprva 10 let deloval v Libanonu, zadnjih 20 let pa je njegov »drugi« dom Turčija. FOTO: Tatjana Splichal.

V Turčiji se borite za svoje delovanje, za svoj obstanek, kar od vas terja več poguma in truda. Kaj sporočate slovenskim katolikom, bratom in sestram v Kristusu, ki živijo v verski svobodi, a se včasih zdi, da je med njimi zavel duh mlačnosti in apatije?

Ne smemo se prepustiti mentaliteti tega sveta. Danes je moč medijev izredno velika, svoj pečat doda tudi uradna domača vzgoja. Oboje v veliki meri bremeni zavest krščanstva.

Kristjanom v Sloveniji, pa tudi drugod po Evropi, so uspeli vcepiti v kri, da se sramujemo biti kristjani. To je grozno. Tu so še druge težave, kot je na primer odprto vprašanje slovenske sprave, pa konflikti med levico in desnico. A ne smemo se vdajati pesimizmu. Treba je stopiti skupaj, treba je pričevati, se pogovarjati in družiti.

Pogosto pa je ravno nasprotno, saj se zapiramo v svoj krog. Res je, da nas pogosto zasmehujejo, ampak te stvari moramo vzeti v zakup. Če pogledam na svoje življenje, nobena žrtev ni bila zastonj. Bog po svoje obrača stvari.


Celoten intervju si preberite v novi številki tednika Družina (24/2021).