Napoleon Bonaparte. FOTO: Wikipedija. 


»Edini način vodenja je pokazati ljudem prihodnost. Voditelj je trgovec z upanjem.« »Če želiš biti uspešen na svetu, obljubi vse in ničesar ne izpolni.« Ta dva citata francoskega cesarja Napoleona nikakor ne povesta vsega o njegovi kompleksni osebnosti, nakažeta pa smer njegovega razmišljanja.

Kljub osnovni vojaški izobrazbi je namreč razumel, da podpora ljudstva in prevlada nad političnimi nasprotniki štejeta vsaj toliko kot vojaške zmage na bojnih poljih. O Napoleonu krožijo miti in k njihovemu nastanku je v veliki meri prispeval sam.

Bil je mojster prepričevanja, propagande in populizma, zato je treba marsikateri zapis o njegovem življenju brati s kančkom zadržanosti. Je pa dovolj zgovorno dejstvo, da tudi dve stoletji po njegovi smrti o njem nastajajo nove biografije.


Ilirski steber v Ljubljani. FOTO: Andrej Praznik. 

Ker 5. maja obeležujemo 200. obletnico Napoleonove smrti, začnimo tokrat pri koncu. Otok Sveta Helena, kamor je bil izgnan 15. oktobra 1815, je 1.950 km oddaljen od zahodne afriške obale in 4.000 km od brazilskega Rio de Janeira. Po začasnem bivanju v paviljonu Briars se je preselil v posebej zanj zgrajeno hišo Longwood. Zdravstveno stanje se mu je slabšalo, a zdravnikom ni zaupal – zamenjal naj bi jih kar šest.

»Srečen sem, da ne verujem, ker tako nimam namišljenih strahov o peklu,« naj bi dejal z mirno vdanostjo v svojo usodo. Umrl je leta 1821, star 52 let. Kmalu se je vnela razprava o vzroku njegove smrti. V šopu njegovih las so namreč našli sledove arzena. A veliko verjetnejša razlaga pravi, da je umrl zaradi raka na želodcu. To nakazujejo tudi slike iz zadnjega obdobja vladanja, na katerih Napoleon pozira z roko v telovniku, ker naj bi ga že nekaj let pestile želodčne bolečine.

Čeprav si je želel, da bi ga položili k zadnjemu počitku blizu bregov Sene, »med Francoze, ki jih je tako zelo ljubil«, se to zaradi nasprotovanja Britancev ni zgodilo. Vse do leta 1840 je bil pokopan sredi mirne otroške doline v neoznačenem grobu.


Charles de Steuben: Napoleonova vrnitev iz izgnanstva na Elbi. FOTO: Wikipedija.

Napoleon Bonaparte je bil četrti otrok v družini, rodil se je 15. avgusta 1769 na Korziki, le tri mesece po tem, ko so Francozi prevzeli otok iz rok mestne države Genove. Otroštvo je tako preživel v sovraštvu do Francije, države, ki ji je nato čez dobri dve desetletji zavladal.

Oče je Napoleonu poskušal poklic poiskati v vojski, zato ga je poslal v šolo na celino, kjer je diplomiral na vojaški akademiji in nato v Parizu postal podporočnik v topniškem polku. Leta 1789 se je začela francoska revolucija, monarhija je padla, revolucionarji pa so razglasili francosko republiko. Napoleon je ta nemirna leta sprva preživljal na vojaškem dopustu na Korziki, nato se je pridružil politični skupini jakobincev. Po krajšem hišnem priporu zaradi povezav z bratom podpornika vladavine terorja ter skrajneža Robespierra je pomagal zatreti rojalistično vstajo in bil povišan v generalmajorja.


Napis v Rimskih termah, kjer naj bi se kopala Napoleonova sestra. FOTO: Andrej Praznik. 

Uspešno poveljevanje nizu bitk z avstrijsko vojsko je Francozom v Italiji prineslo ozemeljsko korist. Odločitev, da zaradi šibke mornarice ne napadejo Anglije, pa je Napoleona vodila v Egipt. V eksotičnih bitkah pri piramidah je žel uspehe, a vojaško se mu je kmalu zalomilo z Britanci v bitki pri Nilu, še bolj pa v velikem porazu v Siriji, ki je bila pod Otomanskim cesarstvom. Kljub temu je Napoleon s svojo propagando v daljno domovino pošiljal podobe uspeha. O sebi ni razmišljal zgolj kot o vojaškem osvajalcu, temveč se je predstavil kot nosilec civilizacije.


Jacques Louis David: Napoleonovo kronanje. FOTO: Wikipedija.

Po vrnitvi v Francijo je sodeloval v državnem udaru, s katerim je bil novembra 1799 odpravljen direktorij, na mesto izvršne oblasti pa postavljen tričlanski konzulat z Napoleonom na čelu.

To obdobje so zaznamovale pravne, izobraževalne in verske reforme, gotovo pa je bil eden najpomembnejših dosežkov Napoleonov zakonik, saj je z njim poenostavil pravni sistem, ki je še danes temelj francoskega civilnega prava.

Leta 1802 je zaradi ustavne spremembe postal prvi dosmrtni konzul, dve leti kasneje pa se je na razkošni slovesnosti v katedrali Notre Dame v Parizu okronal za francoskega cesarja.


Napoleonov most. FOTO: Andrej Praznik.

V letih širitve cesarstva po zahodni in srednji Evropi je Napoleon znova vzpostavil francosko aristokracijo, ki jo je revolucija zavrgla. Svojim zvestim prijateljem je začel razdeljevati plemiške nazive, v desetih letih vladanja je osvojil Španijo, Nemčijo, Poljsko, Avstrijo in Italijo.

Napoleon na slovenskem ozemlju 

Leta 1812 pa je z napadom na Rusijo naredil veliko napako. Ogromne razdalje in hud mraz so njegovi vojski povzročili strašne izgube. Leta 1814 je bil pri Leipzigu poražen, prisiljen k sestopu z oblasti in izgnan na majhen sredozemski otok Elba ob italijanski obali.

Po manj kot letu izgona je s pomočjo podpornikov pobegnil nazaj v Pariz, kjer so ga množice navdušeno pozdravile. Začelo se je njegovih zadnjih »sto dni« vladanja, s koncem pri Waterlooju 15. junija 1815 in izgonom na otok Sveta Helena.

Zgodovinski viri poročajo, da je Napoleon kar trikrat stopil na slovenska tla. Še preden je bil poslan proti Rusiji, je v Ilirskih provincah ustanovil Ilirski polk.

Del svoboščin, ki jih je imela Francija, je Napoleon prinesel tudi na območje današnje Slovenije. Celotno območje (od Koroške do Dalmacije) je poimenoval Ilirske province, ki so imele sedež v današnji Ljubljani.


Prispevek je bil v celoti objavljen v reviji Radovednež (02/2021).