Duhovnik Simon Potnik. FOTO: Osebni arhiv.


Kako dobro se spominjam navdušenega petja na postojnskih poljanah in papeževe duhovite (nabrite) zaušnice ob prepevanju Happy birthday.

Kako smo se pripravljali za tisti papežev obisk! Vsi. Po bogoslovju se je čistilo in prepevalo, srečevali smo se z varnostniki in mnogimi, ki jih prej sploh nismo poznali.

Po mestu na ulicah se je poznalo, v cerkvah itak (še bolj). In ko je prišel ... Vsi smo žareli, tako in drugače.

No, malo drugače je bilo vse skupaj v zakulisju. Prijave na dogodke, pridobivanje akreditacij, primerna obleka, obnašanje, ves protokol.

Razumljivo je, da mora biti stvar načrtovana in varna, tako za velikega gosta kakor za vse udeležence. Dejansko sem imel prav srečo, da sem lahko bil tako blizu.

Dan po rojstnem dnevu se je popoldne v mariborski stolnici srečal z vrhom kulture, znanosti in politike. Najprej je molil na grobu takrat še Božjega služabnika škofa Slomška, nato pa smo člani bogoslovskega okteta zapeli litanije Matere Božje.

Vse bi bilo lepo in prav, če bi prejšnji dan na srečanju mladih pri glasnem večdesettisočglavem petju ne izgubil glasu.

Tako sem bil v oktetu samo za sliko, skratka, neuporaben. Kot tak torej nisem imel kaj iskati v prvi vrsti, pa sem kljub vsemu bil.

Drug, podoben dogodek se mi je pripetil na Trgu svetega Petra kakšno leto pozneje. Na romanje (in izlet glede na naglico, kako smo kljukali obiske rimskih znamenitosti) smo odšli bogoslovci.

V sredo smo imeli dogovorjeno, da se po avdienci na trgu tudi osebno srečamo s papežem. Kakšna čast!

A glej ga, zlomka, eden od bogoslovcev ni imel primerne obleke. Potrebna je bila kolar srajca, ki pa je tisti bogoslovec ni imel. Ali je ni imel ali pa si jo je pozabil sposoditi ali pa je preprosto ni hotel imeti. Če se prav spominjam, je bilo to slednje.

Skratka, ostal sem bolj zadaj, ker nisem imel kolar srajce. Pa je papež prišel po drugi strani in bolj zadaj. Nastala je prav lepa fotografija, ko meni, začudenemu, papež daje roko.

A to še ni bilo vse. Tej splošni avdienci je sledilo osebno srečanje. Zdaj pa res nisem smel naprej.

Kar sem čisto razumel ... zato sem se sprehajal med stoli in opazoval prostranost trga in paleto svetnikov nad stebriščem.

Redarji so me odslovili. Ko sem jim razložil, da čakam sobrate bogoslovce, so me napotili do švicarskega gardista, ta pa me je popeljal po stranskih stopnicah do sošolcev.

In ravno takrat je iz stranskega vhoda katedrale svetega Petra prišel Janez Pavel II. Objel me je in z mano zapel neko meni neznano slovansko pesem.

No, jaz sem bil čisto iz sebe, on je pel, ostali pa samo gledali. Kakor me je presenetilo takrat, presunilo pozneje, me gane danes.

Kako res je, da Bog ne gleda, kot gledamo ljudje. Ljudje Božji ... V enem dopoldnevu sem se rokoval s svetnikom in z njim objemal, no, on me je.


Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Božje okolje (02/2021).

Preberite še:
- Simon Potnik: Vsak je dobrodošel
- Simon Potnik: Božič v karanteni