Podprimo naše misijonarje finančno in z molitvijo. Hvaležni nam bodo! FOTO: Pexels.


Osrednje praznovanje misijonske nedelje bi moralo letos potekati v župniji Sv. Helena – Dolsko. Vendar je zaradi trenutnih razmer skupno praznovanje žal odpovedano, na spletni strani Misijonskega središča Slovenije pa nas zato vabijo, da »ostanemo povezani v molitvi in namesto udeležbe pri sveti maši zmolimo desetko rožnega venca za misijonarje«.

Ob omembi misijonov in misijonarjev verjetno večina izmed nas najprej pomisli na Petra Opeko, lazarista, ki je pred več kot 30 leti na Madagaskarju ustanovil združenje Akamasoa – Dobri prijatelji. Pomagal je že več kot 300.000 ljudem s smetišča v predmestju glavnega mesta in jim utrdil pot do dostojnega življenja. S pomočjo številnih dobrotnikov je zgradil cele vasi, šole, bolnišnice, dispanzerje, igrišča in še bi lahko naštevali.


FOTO: Jože Potrpin.

Poleg številnih slovenskih duhovnikov in redovnic je po svetu tudi veliko naših laiških misijonarjev in misijonark, ki se trudijo širiti Božjo besedo in udejanjajo Jezusov nauk med vsemi ljudmi sveta, še posebno med najrevnejšimi.

Ena izmed njih je Polona Dominik, ki deluje v Etiopiji. Živi in dela z mladimi v Don Boskovi salezijanski ustanovi za ulične otroke v Adis Abebi. Pomaga tudi drugim salezijanskim skupnostim po državi ter skrbi za dokumentacijo in poročila za več kot 400 otrok, ki se šolajo s pomočjo slovenskih dobrotnikov v programu Botrstvo. Če želite tudi vi finančno pomagati, si lahko več o programu Botrstvo preberete na tej povezavi.

Polona je prebolela korono, pri svojem delu pa se spopada s številnimi drugimi težavami in preprekami, ki jih premaguje z neomajno vero in zaupanjem v Božjo pomoč. O vsakdanu v Etiopiji, ki si ga pri nas le stežka predstavljamo, lahko prebirate na njenem blogu Polona v Etiopiji.

V svoji nedavni objavi je zapisala: »Zjutraj služijo različne ženičke, ki so čez noč pekle, da lahko prodajajo ljudem zajtrk. Preprosti ljudje prihajajo iz revnih domov in odidejo od bivališča v ranih urah in gotovo nimajo časa (in prostora?) za zajtrk, kot ga poznamo mi. Zjutraj se podajo na ulico, kjer mnogi vsak dan tudi čakajo ali iščejo delo. Veliko jih vidim, da pridejo kar z orodjem; eden ima v roki žago, drugi npr. mačeto ali kaj drugega. In tako na raznih križpotjih čakajo, da pride kdo iskat začasne delavce.«

Na Facebook strani Misijonskega središča Slovenije v oktobru – in tudi sicer čez leto – dnevno predstavljajo naše misijonarje in njihovo delo. Vabljeni, da si ogledate foto utrinke iz njihovih življenj. Hvaležni smo našim misijonarjem za vse delo, ki ga velikodušno opravljajo!


Preberite še:
- Veliki junak Tajvana
- »Včasih me kličejo mama«
- Železni pater Kos