S. Vesna Hiti, foto: Ivo Žajdela

S. Vesna Hiti je odšla v misijone v Afriko junija 1991. V Ruandi je bila 25 let v istem misijonu, do leta 2018. Vmes je šla za trinajst mesecev v sosednjo državo Burundi. Delala je v zdravstvenem centru in bila zanj odgovorna. Sredi novembra 2018 je prišla v Burundi na novo nalogo. V glavnem mestu Bujumbura je sprejela odgovornost za center za otroke s posebnimi potrebami.

Z njo smo se pogovarjali 28. avgusta 2019.

Od kod prihajate, kako ste prišli v misijone?

Doma sem z Blok, tam sem končala osnovno šolo, kjer sem že imela prve stike s sestrami usmiljenkami, ko so prvič po koncilu začele prihajati domov. Takrat niso imele več tistih klobukov. Zdele so se mi imenitno, bile so nekaj posebnega in v srcu se mi je nekaj zganilo. Jaz bi tudi bila rada nekaj takšnega, tudi jaz bi rada pomagala drugim. Sestre so mi pripovedovale, da delajo v bolnišnicah, takrat v Srbiji in Makedoniji. Zdelo se mi je lepo, če bi lahko pomagala bolnikom in ubogim. To je bilo v meni že prirojeno. Ko sem bila doma otrok, sem rada pomagala starejšim, ko so nosili kaj z njive domov, sem pomagala pri peki. Ko je šla kakšna starejša žena v trgovino, sem ji pomagala nositi. To me je osrečevalo že kot otroka.


S. Vesna Hiti (levo) v obnovljenih porodnišničnih prostorih v Mukungu v Ruandi.

Ko sem slišala, kako te sestre delajo za uboge, je bila to tudi zame notranja vzpodbuda. Potem sem v Družini zasledila članek od pokojne s. Marjete Mrhar, ki je bila misijonarka na Madagaskarju in sem videla slikico, ko je v naročju držala črnčka.

To je bila spodbuda za naprej?

Tako sem s petnajstimi leti, leta 1969, odšla v Beograd k sestram usmiljenkam. Seveda sem bila premlada, da bi me sprejele, zato sem šla v srednjo medicinsko šolo. Po šoli sem šla v noviciat (danes semenišče) v Beogradu. Po končanem prvem obdobju vzgoje so me leta 1976 poslali v Makedonijo, v Skopje. Tam sem osem let in pol delala kot medicinska sestra v domu počitka.

V tem času sem večkrat prosila, da bi šla v misijone. Leta 1985 sem se vrnila v Beograd, kjer so me dali za vzgojo naših kandidatinj. Hkrati sem v Beogradu končala višjo medicinsko šolo in v Zagrebu duhovnost. Med tem časom sem še vedno prosila, da bi šla v misijone. Ko sem že skoraj obupala, sem rekla sestri predstojnici, naj mi pove iskreno ali mislijo, da nimam misijonskega poklica. Odgovorila je, da tega ne misli in naj zaprosim še enkrat. Prošnja gre najprej provincialnim predstojnikom, potem pa še v Pariz.

Zdaj sem dobila pritrdilni odgovor in januarja 1991 sem šla v Pariz, kjer sem se začela pripravljati na misijone (študij misiologije, druge kulture, jezika, to je francoščine). Tam sem bila pet mesecev in junija sem odšla v Ruando. Tja sem prišla na dan slovenske osamosvojitve. Tam je bila s. Vida v solzah, ker je bila Slovenija bombardirana.

S. Vesna Hiti ob novorojenki v obnovljeni porodnišnici v Mukungu v Ruandi.

Toda v Ruandi je bilo takrat hudo.

Ko me je vrhovna predstojnica marca vprašala, če sem pripravljena, da grem v Ruando, sem od veselja poskočila in rekla: »Seveda, z veseljem, saj poznam tam moje sosestre.« Tam so že bile s. Bogdana Kavčič, s. Anka Burger in s. Vida Gerkman. Vsaka je bila na svojem misijonu. Predstojnica me je vprašala, če me ni strah, ker je tam vojna. Odgovorila sem, da ne, če one lahko zdržijo bom tudi jaz.

Vojna v Ruandi se ni začela leta 1994, ampak že leta 1990. Ljudem to ni bilo znano, ker so bili napadi od zunaj in na severu. V državi so bili že veliki premiki, veliko je bilo notranjih beguncev oziroma selitev.

Ko sem prišla v Ruando, sem se najprej malo učila jezika, potem pa že kar delo. Najprej sem bila nekaj mesecev na enem misijonu, potem sem šla na učenje jezika, ki je zelo težek jezik in se ga nikoli popolnoma ne naučimo. Za sporazumevanje še gre.

Kaj ste v Ruandi delali?

Ko sem končala s priučevanjem jezika, sem leta 1992 prišla na misijon oziroma župnijo Mukungu. V Ruandi sem bila 25 let v istem misijonu, do leta 2018. Vmes sem šla za trinajst mesecev v sosednjo državo Burundi.

Delala sem v zdravstvenem centru in bila zanj tudi odgovorna. Tam smo tudi doživljali dogodke leta 1994.

Misijon Mukungu ima dve sestrski postojanki, Mosango in Mukungu (ista župnija, dvanajst kilometrov narazen).

Najprej sem prišla v Mosango in delala v zdravstvenem centru, leta 1993 pa sem odšla v Mukungo, kjer sem ostala do leta 2018. V začetku je delovala tu tudi s. Anka Burger. Ko sva bili tam dve Slovenki, s še eno sestro Ruandijko in dvema postulantinjama oz. pripravnicama, je izbruhnil genocid leta 1994.

S. Vesna Hiti med invalidnimi otroki in mladimi v Burundiju

Na tem misijonu je deloval tudi francoski duhovnik, ki je bil že vrsto let tam in je ostal tudi med genocidom. On nam je veliko pomagal, saj smo bili takrat povsem odrezani od ostalega sveta. Nihče ni vedel, če smo živi, prav tako tega nismo vedeli za druge sestre, to je bilo zelo hudo. Imeli smo dve postulantinji, ki sta bili iz plemena Tutsi. Želeli sta se vrniti domov k staršem. Iskali smo povezave, prišli sta do občine, tam sta bili en teden, saj prehodi niso bili mogoči. Potem sta prišli na neko župnijo in bili tam na žalost ubiti.

To je bila za vas huda preizkušnja.

Skrivale smo pet otrok, med njimi eno dekle. Zaradi tega smo bili pod pritiski, večkrat so nam grozili. Vendar je bila tudi to za nas posebna šola. V vsem času genocida smo doživljali strah, zaupanje in z molitvijo globoko zasidranost v Bogu. Doživljali smo močno medsebojno povezanost. Poskušali smo pomagati drugim, kolikor se je dalo. Ker smo skrivali otroke, smo bili posebej izpostavljeni, posebno še dekle. To dekle je zdaj tudi naša sestra; že prej je bila kandidatinja.


S. Vesna Hiti med invalidnimi otroki in mladimi v Bujumburi v Burundiju, center Akamuri (Lučka).

Včasih mislimo, da bomo mi nekaj naredili, Bog pa nam včasih pokaže povsem drugače in tudi, kako smo samo nevredno orodje v njegovih rokah.

Ostale ste z narodom, ki je tako hudo trpel.

Do nas so naše sestre iz sosednjega Konga prišle, ko je bilo že skoraj konec genocida. Takrat smo izvedele, da so bile sestre iz sosednjih postojank rešene. Nekatere so ostale na drugem, misijonu, tako s. Bogdana Kavčič in s. Vida Gerkman s še eno sestro domačinko. Druge so sestre Belgijke rešile v Evropo, tako da se ni nobeni nič zgodilo.


S. Vesna Hiti na novinarski Slovenske karitas, predstavitev akcije Za srce Afrike, 28. 8. 2019. Foto: Ivo Žajdela

Ko so prišle naše sestre iz Konga do nas, je prišlo naročilo, da moramo Ruando zapustiti. Dejansko pa ni bilo tako rečeno. Ker ni bilo dobre komunikacije (preko radio povezav), je prišlo do nas napačno sporočilo, da moramo zapustiti Ruando. V resnici so naši predstojniki rekli, da Ruando zapustimo, če se počutimo ogrožene, ne pa, da jo kar zapustimo. V nas se je lomilo: pokorščina in dolžnost do teh otrok. Otroke smo skrivale in zdaj jih bodo ubili. Ko smo odhajale, smo se počutile kot izdajalke. Ko smo prišle v Gomo v Zairu, smo tam prišle v stik s francoskimi vojaki, ki so pripravljali neko akcijo (plave čelade). Povedali smo jim za te »naše« otroke. Poslali so dva helikopterja. Eden je pristal na tržnici, kjer se ljudje zbirajo in jim delili piškote. Ljudje so prihajali tja. Drugi helikopter je malo pozneje pristal na župniji, s pismom župniku, tako so otroke in dekle rešili.

Takrat sem spoznala, kaj je to blagoslov pokorščine. Če bi me sestre ostale tam, bi lahko bili ubiti otroci in me. Ko smo še bile tam, so nam večkrat grozili, tudi z granato na tilniku.

Kaj pa je bilo z vami?

Ko so zmagali Tutsiji, je šlo 800.000 ljudi (Hutujev) čez mejo. Tutsiji so več let potiskali Hutuje. Ko so ubili predsednika, je prekipelo. Takrat so Hutuji naredili zelo brutalno protiofenzivo proti Tutsijem. Ko so Tutsiji zmagali, so bežali Hutuji. Ob jezeru Kivu je prišlo do katastrofe, izbruhnila je kolera in na stotisoče ljudi je umrlo.



Iz Ruande smo odšle 21. junija. Nova oblast je zavladala 4. julija. Takoj zatem so se začeli Hutuji umikati iz države, v Gomo v Zairu. 12. julija se je ob jezeru Kivu že začela kolera. Sestre smo takrat ravno prišle v Evropo. Ob izbruhu kolere so nas predstojniki vprašali, če bi šle nazaj pomagat v to taborišče. Ko smo se vrnile v taborišče Gomo, so bile tam skladovnice mrličev, saj jih niso mogli pokopavati, ker so tako množično umirali.

Tam smo ostale do septembra, ko sem se vrnila v Ruando. Ta je bila opustošena. Misijoni so bili izropani in opustošeni. Razen v Mukungu smo našle zalite rože. Ker je župnik (francoski Bask) ostal, se je misijon obdržal z njegovo moralno avtoriteto.

Tako smo z delom nadaljevale. Na tem misijonu sem bila 25 let. Imeli smo vrsto dejavnosti, kurativne, preventivne in osveščanje: predporodna posvetovanja, porodnišnico, cepljenje, preglede bolnikov, laboratorij, hospitalizacijo, farmacijo in druge vzgojne programe, recimo poporodna posvetovanja, preglede oziroma testiranja hiva, pozneje tudi terapijo na hiv. To je velik center, ki pokriva območje s 24.000 prebivalci, prihajali so ljudje tudi od drugod. Tako smo imeli vedno zelo veliko bolnikov, mesečno od 60 do 80 porodov.

V centru nas je delalo od treh do pet sester, vseh delavcev je bilo okrog 40, domačinov; tudi sester nas je bilo malo belk, večinoma so domačinke.

Opravljali ste veliko delo, na katerega ste gotovo lahko ponosni. Svoje je prispevala tudi pomoč iz domovine.

To so bila moja lepa in plodna leta, ker sem se lahko v polnosti razdajala. Lepo sem sodelovala s sosestrami in sodelavci. Center je bil lepo obnovljen s pomočjo Misijonskega središča, Slovenske karitas in ministrstva za zunanje zadeve. Z njimi smo delali različne projekte. Ministrstvo je pomagalo pri obnovi centra, pri zdravstveno-vzgojnih programih, pri osveščanju, predvsem žensk in otrok.


Novozgrajeni prostori zdravstvenega centra Musango v Ruandi leta 2018.

Pomoč je prihajala najprej z Misijonskim središčem. Kjer smo slovenski misijonarji, nas podpira Misijonsko središče z dobrotniki. Nekateri imamo več poznanstev, drugi manj, sestre misijonarke smo bile vedno podpirane s strani Misijonskega središča, s trikraljevsko akcijo in Mivo. Kjer smo slovenski misijonarji imamo Mivina vozila. Ko je eno dotrajano, že zaprosimo za drugega. Zavest, da imamo močno zaledje v domovini, je res zelo lepa. Misijonarji smo zelo hvaležni, da imamo zadaj to zaledje. Recimo Miva, kaj nam pomeni to terensko vozilo. Koliko hrane, zdravil, koliko mamic, ki niso mogle roditi doma, smo prepeljali v porodnišnico. Koliko krat je bilo to terensko vozilo in mi med življenjem in smrtjo tistega, ki ga prepeljuješ, večkrat pa tudi našo. S temi vozili smo lahko naredili veliko dobrega.

Misijonsko središče in Slovenska karitas sta nam pomagala zamenjati streho, dvigniti zidove. Slovenci smo bili deležni posebne dobrote Slovencev. Še preden sem odšla smo s pomočjo Slovenske karitas in zunanjega ministrstva preuredili porodnišnico. Seveda mora iti standard tudi tam naprej, ne moreš vedno delati v blatnih utah. Lansko leto so na sosednjem misijonu, kjer je s. Anka Burger, s pomočjo akcije Za srce Afrike zgradili center za hospitalizacijo.

Na katerih področjih je pomoč najbolj potrebna?

Največ pomoči je potrebno pri hrani, v zdravstvu in šolstvu. Če otrok nima možnosti, da se intelektualno razvija, bo ostal vedno na isti ravni. Najpomembnejši preventivni dejavnik je šola. Otrokom je treba pomagati, da plačajo šolnino, da imajo obleko, zvezke. Država tistim na najrevnejših območjih ne plača šolnine. Šolanje je preventiva, zdravstvo pa kurativa.

Sredi novembra 2018 ste prišli v Burundi na novo nalogo.

V glavno mesto Bujumbura sem sprejela odgovornost za center za otroke s posebnimi potrebami. Tu so začeli s centrom Akamuri (lučka) leta 1991. Duševno prizadete otroke je tu začela zbirati ena indijska sestra, pobirala jih je po ulicah, kjer so bili prepuščeni sami sebi, nihče se ni zanje zanimal, prosjačili so in bili zaničevani. Zbrala jih je v barakah iz blata. Center se je le počasi razvijal. Pred časom so zgradili sobo za fizioterapijo, vendar je brez pogojev za delovanje.


S. Vesna Hiti na novinarski Slovenske karitas, predstavitev akcije Za srce Afrike, 28. 8. 2019. Foto: Ivo Žajdela

Namenjena sem bila na neko drugo postojanko v Burundiju, kjer bi prevzeli en zdravstveni center. Ker pa sestra v Akamuriju ni mogla več delati tam, so mene prosili, da ga prevzamem. Tako sem si tu zamislila gradnjo centra za fizioterapijo (rehabilitacijo). Prosila sem za pomoč Misijonsko središče, Karitas in posamezne dobrotnike.

Center Akamuri bo verjetno krona mojega misijonskega delovanja. Višek sreče je v tem, da sem sprejeta in da se lahko v polnosti razdajam tem otrokom, ki bi bili najbolj odrinjeni na stran. Koliko sreče mi da to, da se mi približajo in da jih lahko objamem. Na primer tisti z davnovim sindromom imajo izreden čut za pravičnost in resnico. Neverjetni so v spontanosti, ljubeznivosti in pomoči drug drugemu.

Kaj pa vas doživljajo ti, ki jim pomagate?

Meni je ves moj misijonski poklic, tudi takrat, ko je bilo najhujše, vedno nekaj lepega. Prisoten je bil Božji pogled, Božji blagoslov in vse se lahko v dobro obrne. Najlepša so mi bila tista doživetja, ko čutiš, da ta narod kljub vsemu trpljenju zna odpuščati, ne pozabljati, ker se to ne da, ampak zna gledati optimistično in naprej. Posebej me nagovarja veselje na njihovih obrazih. Ko nekoga vprašaš Kako si, ti bo z velikim nasmehom odgovoril, da dobro, pa čeprav veš, da ga pestijo takšne ali drugačne težave. Optimizem jih drži pokonci, kljub vsej revščini. Otroci so lačni, vendar je na njihovih obrazih vedno nasmeh. Za vsako stvar so hvaležni. Veliko krat se mi je zgodilo, da mi je otrok umrl, pridejo podhranjeni, bolni, v zadnjem stadiju bolezni, jaz sem jokala, njegova mama pa me je tolažila. To je bil zame šok in hkrati vzpodbuda, kako ti ljudje vedo sprejemati življenje, v zdravju in veselju ali bolezni in smrti. Njihova vztrajnost in požrtvovalnost me vedno nagovarja.

Podsaharska Afrika, ki je najbolj revna, vseeno ni pozabljena?

Ne, res iskrena hvala vsem Slovencem za vse to, kar naredite za nas. Misijonarji smo samo prevodniki te dobrote. Brez te pomoči ne bi mogli narediti veliko. Kot je rekla Mati Terezija: Skupaj lahko naredimo nekaj lepega za bližnjega in Boga.

***

S. Vesna Hiti je na novinarski konferenci Slovenske karitas Za srce Afrike 28. avgust 2019 dejala:

28 let sem v misijonih, od tega 27 let v Ruandi. Ruanda me je močno zaznamovala, saj je to dežela, ki je šla skozi težke preizkušnje, ki jih ne moremo nikoli pozabiti. Veliko je bilo zaceljenih ran, veliko pa jih je še nezaceljenih. Kljub temu je država v političnem in ekonomskem razvoju zelo napredovala. Kljub temu vidim še velik razkorak med mestom in podeželjem. Če je mesto zelo razvito, je podeželje še dokaj nerazvito. Zato sem hvaležna, da Slovenska karitas z drugimi projekti in donatorji pomaga, da se razvija tudi to območje in da se sklanja predvsem k tistim, ki so pomoči najbolj potrebni, to so predvsem ženske in otroci ter da se zavzema za področja, ki so bistvena za preživetje, to so izobrazba s šolami, zdravstvene ustanove, saj Afrika še vedno trpi s pomanjkanjem, tako zdravstvenega osebja kot pomembnih infrastruktur. Tu smo veliko naredili. Če smo me sestre oziroma misijonarji le nekaj k temu pripomogli, je to, da skušamo biti pretok za dobrodelnost, da vse v celoti pride do tistih namenov, za katere je bilo darovano.


Novinarska Slovenske karitas, predstavitev akcije Za srce Afrike, 28. 8. 2019: Cveto Uršič, Marta Šuštar, Uroš Vajgl, s. Vesna Hiti, Jana Lampe. Foto: Ivo Žajdela

Življenje na deželi v Ruandi, še bolj pa v Burundiju, je zelo preprosto. Še vedno imajo samo hiše, zgrajene iz opeke iz blata. V sobah imajo na tleh stolčeno zemljo, nimajo omar, marsikje niti enega stola, na katerega bi se usedel. Zaradi velikega števila otrok oziroma družinskih članov tudi hrane ni dovolj za vse. Problem je, ker tudi obdelovalno zemljo delijo. Če ima družina šest otrok, bodo zemljo razdelili na toliko kosov. Na kaj se bo to delilo čez 25 let? Vse to so veliki problemi.

Na zdravstvenem in vzgojnem področju smo veliko naredili z donacijami Karitas in ministrstva za zunanje zadeve: za osveščanje v družinah in v zdravstvu.

V sosednjem Burundiju sem zdaj drugič, saj sem bila tam že v letih 2011 in 2012, ko sem delala na področju zdravstva. Burundi je v primerjavi z Ruando veliko bolj zaostal. Politično in ekonomsko se zapira pred svetom. Nima toliko tuje pomoči. Težko ocenjujem zakaj je tako. Skratka, v Burundiju je veliko večja revščina.

Zdaj je moje delovanje drugačno. Nisem več direktno v zdravstvu. Zdaj sem odgovorna za center za otroke s posebnimi potrebami, kamor jih vsak dan pripeljeta dva avtobusa. Imamo jih 158. Hkrati gremo še na podeželje. Tu so velike potrebe, ker če so že zdravi otroci postavljeni na rob socialnega in ekonomskega življenja, potem so prizadeti otroci še veliko bolj, posebno otroci z duševnimi problemi. Tu bo treba veliko narediti. Zato sem hvaležna, da je karitasova akcija Za srce Afrike usmerjena prav k temu delovanju in da nam veliko pomagate tudi s projektom Z delom do dostojnega življenja.

Novi prostori za fizioterapijo, center Akamuri

V centru so tudi otroci, ki imajo posledice cerebralne paralize in drugi invalidi, ki potrebujejo fizioterapijo. Za zdaj imamo le osnovne pogoje. Pomagali bi radi tudi odraslim, ne le otrokom. Center je privatna ustanova, država je ne podpira. Projekt bo stal 216.000 evrov, brez opreme. Nekaj je imamo, vendar je bo potrebno še veliko kupiti. Upam v velika srca Slovencev, da bi nas podrli za dobrobit naših otrok. Bog povrni vsem.

V misijonu sem bila v direktni povezavi z družina, zato vem, kako živijo. Zato tudi vem, kaj jim pomeni pomoč iz projekta Z delom do dostojnega življenja. Prej je veliko očetov hodilo delat drugam in se niso vrnili. Tako je bila revščina še večja. Odkar jim pomagamo preko tega projekta se mnogi vračajo in ostajajo s svojo družino.

Preko različnih projektov so bili zgrajeni, bolnišnice, porodnišnice, šole. S tem projektom pa pomagamo ljudem, da imajo delo. To je zame eden najlepših projektov, ker se z njim darovanje in ljubezen pomnožujeta. Zahvaljujem se Bogu, Slovenski karitas in vsem darovalcem.

***

S pomočjo letošnje akcije Za srce Afrike bodo podprli:

V Bujumburi v Burundiju bomo v sodelovanju s s. Vesno Hiti v sklopu Centra Akamuri, kjer imajo v dnevni oskrbi 160 otrok in mladih z duševnimi motnjami in tudi gibalno ovirane, omogočili gradnjo prostorov za fizioterapijo. Terapije bodo na voljo tudi za ostale prebivalce, kar bo pomagalo pri financiranju centra.

»Pavel je eden izmed otrok v Centru Akamuri, ki je star devet let in je shodil šele pri sedmih letih. Do takrat se je plazil po tleh ter lizal prah s tal. Ko je s pomočjo našega kadra shodil, je bil presrečen. Prav takim otrokom, ki so drugačni, je treba posvetiti tisto, kar je najlepše in najbolj potrebno. Še posebej potrebujejo center za fizioterapijo. Z vsem srcem vas prosim za pomoč pri izgradnji in opremi tega centra. Že vnaprej se zahvaljujem za podporo. Največja hvaležnost pa bo prihajala ravno iz src teh otrok.« je dejala s. Vesna Hiti, misijonarka v Bujumburi v Burundiju.

Fotografije arhiv Slovenske karitas

Več o centru Akamuri v priponki.

Karitas, Za srce afrike, s. Vesna Hiti, Ruanda, Burundi, 28. 8. 2019.doc