Foto: Tatjana Splichal



Moral mi boš oprostiti, kajti star sem, star in tečen.

In povabilo, naj ti napišem par vrstic, me je ujelo na levi nogi. Nasploh me zadnje čase večina reči ujame na levi nogi. Kajti star sem in postajam vedno bolj neroden. Kot bi imel dve levi roki … In če imam dve levi roki, je logično, da imam tudi dve levi nogi. Zato ni važno, na kateri strani postelje se zbudim. Če ne sedim ali ne ležim, me vse reči ujamejo na levi nogi. In sem tečen.

Pravzaprav je hecno, da imam dve levi nogi in dve levi roki, kajti glavo mi vleče vedno bolj desno, le srce je, čeprav bi moralo biti pomaknjeno levo, še vedno tam, kjer mora biti: ne levo ne desno. Niti ne na sredi. Temveč pri Bogu.

»Kvišku srca!«

»Imamo jih pri Gospodu!«

Tako sem bil vzgojen, tako verujem in tako se spodobi in je pravično.

Se mi zdi!

Odločen ali poklican?

Odločen ali poklican?

Upam, da nisi eden tistih gospodov, ki so se »odločili« za duhovništvo. Kajti če si, potem bo neizbežno prej ali slej prišel trenutek, ko boš ljudem in ljubemu Bogu izstavil račun za svojo odločitev in terjal povračilo ali celo nagrado. Če si se »odločil«, da postaneš duhovnik, potem ti svetujem, da se raje odločiš, da to ne postaneš.

Jaz, recimo, se nisem odločil, da bom postal igralec. Gledališče me je poklicalo. Tako to je s poklici: pokličejo te! Tespis je zaklical moje ime, ko je zbiral potnike za svoj voz. In najprej sem se upiral, bežal, se pretvarjal, da ne slišim. Prav nič hudega ne bi bilo, ko bi bil zbežal. Bi že kaj počel. Morda celo kaj pametnejšega. In čeprav sem zdaj, po skoraj tridesetih letih, skočil z voza, sem še vedno zvest klicu in bom ostal igralec, karkoli bom že počel. Pa gre samo za teater. Za iluzijo in zabavo. In za umetnost kdaj pa kdaj, ne rečem, da ne.

Nisem se odločil, da bom ljubil. Zaljubil sem se. Ljubezen me je poklicala, pa sem ji sledil. In ji sledim še danes ter sem ji zvest v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju. In jo ljubim in spoštujem ne le, ker mi je tudi ona zvesta in me ljubi in spoštuje, temveč ker sem bil poklican, da jo ljubim vse dni življenja. Življenje pa je večno.

Ta, ki me je starega in tečnega naprosil, da ti pišem, že viha nos, češ: pisal naj bi novomašniku, pa piše samo o sebi. Res je. A to počnem z namenom. Da ti povem, da nisi nič posebnega, saj Bog kliče vsakega, a vsakega drugam. Odzval si se klicu, da. In vse, kar lahko rečem, je: hvala Bogu! Kajti če mi boš čez nekaj let s prižnice namesto evangeljskih blagrov našteval, čému vse si se zaradi duhovništva odpovedal in kaj vse smo ti ljudje in ljubi Bog zato dolžni, te bom spomnil na tole pismo, ki ti ga star in tečen pišem, in te opozarjam, da bom čez nekaj let še bolj star in še bolj tečen.

Trden kot skala, ne trd kot kamen

Trden kot skala, ne trd kot kamen.

Ljubi moj, poklican si! Poklical te je Kristus. Poklicala te je Cerkev. Poklicali smo te ljudje, ki smo udje te Cerkve, Kristusovega telesa. Poklican si po trpljenju, smrti in vstajenju našega Gospoda, poklican si bil po binkoštnem ognju, iz gorečega grma in iz oblačnega stebra, iz stoletij molitev, iz krvi mučencev, iz solz trpljenja in preganjanj, iz ljubezni in vere svetnikov in iz kilometrov rožnih vencev svojih prednikov. Morda si bil poklican celo zaradi katere od mnogih zdravamarij, ki jih že več kot trideset let molim zate!


Foto: Tatjana Splichal


Na oltarju boš lomil Božji kruh, jaz pa molim zate, da boš znal videti oltar v srcu slehernega človeka in boš s slehernim delil svoj kruh.

Na ambonu boš bral evangelij – veselo novico, jaz pa molim zate, da bodo ljudje razbrali veselje evangelija iz tvojega življenja.

Klečal boš pred tabernakljem in ljudi blagoslavljal s Kristusom v zlati monštranci, jaz pa molim zate, da bi ti ljudje odprli svoje tabernaklje, da boš v njih uzrl Kristusa in boš blagoslovljen.

Vse življenje boš kot duhovnik oblačil »kiklo«, a ne pozabi, da si mož. Bodi možat. Trden kot skala, in ne trd kot kamen.

Bodi oče, sestra, brat in mati. Bodi Kristusov: v Kristusu in s Kristusom.

Sprejmi ljubezen, da boš ljubljen

Pišem ti, star in tečen, kot sem. A večina ljudi po naših cerkvah je starih. Starejših od mene. Mnogi od njih so tudi bolj tečni od mene. Bodi potrpežljiv. Kajti »ljubezen potrpi, ravna dobrotljivo, se ne napihuje, ne sramoti, ne išče svojega, se ne pusti razdražiti, ne misli hudega, ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse oprosti, vse veruje, vse upa, vse prenese« (1 Kor 13,4-6). K tej Ljubezni si poklican, ta Ljubezen te je poklicala.

Sina sem nekoč – bil je še majhen, zdaj bi me lahko že nesel čez prag – vprašal, kdo je po njegovem najpomembnejši človek na svetu, in odgovoril je: »Duhovnik.« »Zakaj?« sem ga vprašal, nemalo užaljen. »Ker nam govori o Bogu,« mi je odgovoril. Če si mojemu otroku pomembnejši od mene, zahtevam, da si boljši od mene. Bodi boljši. Bodi boljši od cele vrste duhovnikov, ki jih poznam, ki so me naredili starega in tečnega.

Pa vendar: ne! Ne! Ne poslušaj me, starega in tečnega, kot sem. Nikar se ne trudi biti boljši. Sploh se ne trudi, samo sprejmi vse, kar ti ponuja Ta, ki te je poklical. Kajti vse, kar ti ponuja, je – ljubezen. Sprejmi jo, da boš ljubljen. Sprejmi jo, da boš ljubil. Da boš kot cela vrsta … ah, kaj: vsaj vrsta in pol duhovnikov, ki jih poznam in zaradi katerih vsake toliko postanem spet mlad. In miren. Celo lep. Nov. Kot pravkar krščeno dete. Kristusov.

Molim zate, da boš te vrste duhovnik. In ne bom prenehal moliti zate, obljubljam ti. Četudi mi boš izstavljal račun za svojo odločitev. Molil bom zate kljub temu. Bom pa star in tečen.

Bodi dober duhovnik

Ne poznava se. Po letih bi ti lahko bil oče. Po veri sva si brata. Po tvojem posvečenju pa boš ti moj oče, in po stari krščanski navadi bi te moral tako tudi klicati, pa te bom po stari slovenski navadi klical »gospod«, a se nikar ne pogospodi. Ne prevzemi se! Tam do božiča ali do prve zamere se bodo ljudje do tebe obnašali, kot da si »miss sveta« in te stregli kot princesko na zrnu graha, po novem letu ali po prvi napaki pa boš že začutil težo križa in še pred postom boš padel. Ne ustraši se! Če boš Simon ljudem (Lk 23,26), bo Kristus tvoj Simon.

Bodi dober duhovnik. Tvoja usta bodo klicala blagoslov iz nebes, tvoje roke bodo blagoslov delile. Če boš imel srce tam, kjer mora biti – pri Bogu, ne boš premikal le gora (Mt 21,21; Mr 11,23), ampak kdaj pa kdaj tudi kakšnega človeka, pa če bo še tako star in tečen. Gore bodo morda padale v morje, ljudje pa bodo padali na kolena in v Božje naročje.

Bodi dober duhovnik. Nauči se poslušati Gospoda, da boš znal slišati ljudi, in nauči se poslušati ljudi, da boš znal slišati Gospoda.

Bodi dober duhovnik. Na novomašnih fotografijah boš lep kot vojak na paradi, a tvoje mesto je v jarku, na fronti, na prvi bojni liniji v prečudni vojni, kjer se moli za sovražnike, kjer se jih ljubi in spoštuje. Kljub temu da je vojna že dobljena in Zmagovalec znan, te čaka mnogo težkih bitk. Ne boš vedno zmagal, a nikdar ne boš poražen.

Bodi dober duhovnik. Kajti nisi se sam odločil za duhovništvo.

Poklican si bil.

Izbran si in izvoljen.

*Gregor Čušin je igralec, režiser in scenarist.*