Minulo soboto so trije sosednji narodi s svojimi (nad)škofi na Svetih Višarjah praznovali 660. obletnico nastanka te božje poti na tromeji med Avstrijo, Italijo in Slovenijo, danes (v nedeljo, 2. avgusta) pa so na višarski gori na 1766 metrih nad morjem zbrani romarji iz treh Slovenij: matične, zamejske in izseljenske. Tradicionalno romanje, letos že 32. zapored, organizirata Rafaelova družba in Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov v Evropi. Program romanja so začeli na ploščadi pred cerkvijo s predavanjem predsednika Krščanske kulturne zveze, koroškega duhovnika in dekana Janka Krištofa, opoldne pa je bila maša, ki jo je ob somaševanju (izseljenskih) duhovnikov Martina Retla, Janeza Puclja in Gregorja Gorenca daroval Janko Krištof. Mašo sta s pesmijo in glasbo sooblikovala oktet Fantje z vasi in Kvartet klarinetov Godbe ljubljanskih veteranov, napovedani kulturni program po maši pa je zaradi slabega vremena odpadel.

Na ploščadi pred višarsko cerkvijo je pred mašo predaval koroški duhovnik Janko Krištof (fotografije: Erika Jazbar)

Janko Krištof: "Stoletnica koroškega plebiscita - znamenita obletnica"

Predavatelj Janko Krištof je v letu, ko se spominjamo 100. obletnice koroškega plebiscita, predavanje naslovil: Sto let upora, obljub in prevar - Koroški Slovenci med samobitnostjo in povezovanjem s celotnim narodnim telesom. Stoletnica plebiscita na Koroškem je »znamenita obletnica«, je dejal Krištof in napovedal, da bo v predavanju tudi »oseben in subjektiven«. Da ga v zadnjem času kljub covidu 19, petkovim kolesarjem na ljubljanskih in ogabnem nastopanju nekaterih skrajnežev ob slovesni predaji Narodnega doma vendarle navdaja veliko veselje, je dejal predavatelj in kot prvi vzrok za dobro razpoloženje navedel novega krškega škofa Jožeta Marketza. »S tem dogodkom se je nekaj zgodilo, o čemer doslej niti sanjati nismo prav upali. Čeprav je bil moj skrivni favorit, si tega v resnici nisem pričakoval. Ko pa je bil imenovan, je med nami koroškimi Slovenci bilo neizmerno veselje. Naše veselje je bilo tem večje, ko smo videli, s kakšno dobro voljo je bil sprejet v celotni koroški in avstrijski javnosti.«

Janko Krištof je nadaljeval, da se je ozračje na Koroškem v zadnjih letih zelo izboljšalo. »Čeprav je ostal med nami tudi nek grenek priokus gnilega kompromisa, se je dogovor o dvojezičnih napisih in njegova hitra izpeljava med nas zapisal kot pozitiven dogodek. Na Koroškem imamo trenutno socialdemokrata Petra Kaiserja, ki s svojim nastopom in delovanjem deluje pomirjevalno in združitveno. Redno spregovori nekaj besed v slovenskem jeziku in odkrito kaže simpatijo do nas Slovencev. Če pomislimo na politično ozračje preteklih desetletij in na izrazito protislovensko usmerjene politike vseh treh večjih strank, moramo priznati, da tako prijetnega in ugodnega ozračja še ni bilo.«

Predavatelj Janko Krištof (foto: facebook Novi glas)


"10. oktober v Celovcu: Mi smo tu in želimo še nadalje živeti kot Slovenci"

Svoj »vtis pozitivnega ozračja na Koroškem«, kot je dejal, je Krištof še podkrepil z izkušnjo v povezavi s pripravami na obeležitev 100-letnice plebiscita: »Imel sem zamisel, da bi se 10. oktobra zbrali slovenski zbori in pevske skupine na Novem trgu v Celovcu in da bi tam zapeli nekaj slovenskih pesmi ter mimoidočim postregli z vinom in pogačo ter tako celotni koroški javnosti pokazali: Mi smo tu in želimo še nadalje živeti kot Slovenci na tej zemlji, pridite in skupaj oblikujmo prihodnost dežele Koroške!« To misel je, kot je dejal, prvič izpovedal na občnem zboru Krščanske kulturne zveze, novembra 2019 in jo pozneje tudi predstavil Slovenski prosvetni zvezi in je bila v glavnem pozitivno sprejeta. »Ko pa smo bili s strani dežele Koroške povabljeni na pogovor glede sodelovanja pri praznovanju stote obletnice plebiscita, so nam predstavili program, kjer smo mi z našo pesmijo bili že enakomerno upoštevani.«

Zgledno sodelovanje na kulturnem področju je Krištof podkrepil z dogodki, ki so odmevali mnogo širše kot le na Koroškem: visoka literarna nagrada Maji Haderlap in njenemu Angelu pozabe, avstrijska državna nagrada Florianu Lipušu in povrhu še Nobelova nagrada Petru Handkeju, ob kateri je pred celotno svetovno javnostjo v originalu citiral iz slovenskih lavretanskih litanij.

Narodni dom v Trstu in slovenski predsednik, ki se trudi za spravo

Krištof se je v nadaljevanju predavanja zaustavil še pri enem dogodku, ki ga navdaja z veseljem, nanaša pa se na stvarnost izven Koroške: predajo Narodnega doma v Trstu. »Zgodilo se je še nekaj večjega: srečala sta se oba državna predsednika in s tem to predajo uvrstila med najvišje državne dogodke. Skupno sta se podala na kraja spomina, ki že skozi desetletja razdvajata oba naroda: v Bazovico in Fojbo. S svojim spravnim dejanjem in stiskom rok pred obema spomenikoma sta odprla pot sprave, hkrati pa nista zanikala grenke zgodovine, na katero ti dve obeležji spominjata,« je dejal Krištof in izrekel pohvalo predsedniku Pahorju, ki se, kot je dejal, »resno trudi, da bi presegel razmejitve preteklosti in da bi prišlo do narodne sprave. Prav res si je zaslužil posebno pohvalo in zahvalo, ki jo je v imenu mnogih Slovencev izrazil Jože Kurinčič v 29. številki Družine.«

Upad moči koroških Slovencev v 20. stoletju

Če je prvi del predavanja Janko Krištof, kot je sam dejal »presenetljivo namenil pohvalam trenutnega stanja«, pa se je v drugem zaustavil pri naslovu predavanja: »Sto let upora, obljub in prevar - Koroški Slovenci med samobitnostjo in povezovanjem s celotnim narodnim telesom«, kar pa po njegovih besedah veselega pogleda nikakor ne obeta. »Zadnjih sto let nas med seboj ločuje, saj smo s tem, da živimo v drugi državi, soočeni z različnimi dejavniki, ki nas oblikujejo. Med tem ko je v 19. stoletju Celovec veljal za Slovence še kot pomembno slovensko mesto in Koroška z dobro tretjino slovenskega prebivalstva močan narodni dejavnik, je naša moč in tudi naš pomen za celotni slovenski kulturni prostor v 20. stoletju močno upadel.« Da je bil udarec močan že v začetku je nadaljeval Krištof in spomnil: »Komaj je bil plebiscit za Koroško dobljen, je ta pozabila vse obljube, ki jih je našemu narodu dajala pred glasovanjem. Arthur Lemisch je en mesec po plebiscitu dejal: Le eno dobo človeškega življenja imamo čas, da privedemo te zavedence nazaj h Koroštvu!« Pritisk je postal tako močan, je dejal Krištof, da so se vidni Koroški Slovenci množično preseljevali v t. i. »matično domovino«. Razsežnost tega velikega bega je Korošcem prišla v zavest šele pred kratkim, ko jo je raziskoval in s številkami podprl eden izmed potomcev teh beguncev, Daniel Grafenauer. »Ostali so večinoma le duhovniki, ki so svoje vernike podpirali in jim vlivali potrebno narodno zavest,« je dejal Krištof. »Pri obnovitvi kulturnega življenja je pomagala mreža kulturnih, čitalniških, prosvetnih društev po celotnem dvojezičnem ozemlju.«

"Za vsako stvar smo se morali dolgo boriti in jo izboriti"

V nadaljevanju je Krištof govoril o času do druge svetovne vojne, med njo in po njej, o vlogi Narodnega sveta koroških Slovencev in Krščanske kulturne zveze, o poslanstvu Mohorjeve družbe, slovenščine v šolah in slovenske gimnazije v Celovcu, ki je, kot je ocenil Krištof, »oblikovala novo generacijo samozavestnih in borbenih dijakov, študentov, intelektualcev.« kljub nemškemu pritisku je odpor Slovencev rodil sadove: dobili so Trgovsko akademijo, šolo za gospodarske poklice, otroške vrtce, ljudsko šolo v Celovcu, boljšo medijsko oskrbo, radijo, televizijsko oddajo. Za vsako stvar, je dejal Krištof, »pa smo se morali dolgo boriti in jo izboriti.« Krištof je v nadaljevanju predavanja govoril o vlogi Cerkve na Koroškem v zadnjem stoletju, posebno pa še po vojni, o osamosvojitvi Slovenije in novih odnosih med državama, o političnih razmerah pred in po nenadni smrti Haiderja leta 2008.

Predavanje je sklenil s podatkom, da so Slovenci na Koroškem v stotih letih »borbe, prevar in obljub« številčno nazadovali: »Od 100.000 smo padli na 10.000. Seveda je to število le približno.« Za konec pa je podal svojo kratko biografijo in jo vpletel v pomen povezovanja treh Slovenij na Svetih Višarjah.

"Povezujmo se še naprej vsi, ki pripadamo istemu narodu in ki v višarski Materi Božji spoznamo mogočno priprošnjico"

Po orisu 100 letne zgodovine Koroških Slovencev je Krištof s svojim avtobiografskim pristopom še podčrtal pomen povezovanja treh Slovenij in prikazal kako je tudi sam kot duhovnik, Korošec in Slovenec del tradicionalnih romanj. Sklenil je s spominom na pokojnega Aleša Zechnerja, župnika v Železni Kapli, ki je po njegovih besedah vedel za veliko stvari in je med vojno in po vojni delal za spravo. »Pokopaval je žrtve nacistov in žrtve partizanov. On je večkrat pri dekanijskih konferencah zavzdihnil: 'Ko bi vi vedeli, koliko gorja so med in po vojni naši ljudje storili našim ljudem. Molimo za mir, spravo in odpuščanje.' Tudi sam, kadar sem v Ljubljani grem na Rožmanov grob in tam molim za narodno spravo,« je dejal Krištof in sklenil s prošnjo, naj k temu »svoj delež doprinese tudi to vsakoletno srečanje treh Slovenij na Višarjah, ki ima svoje korenine v dejavnosti vélikega Lamberta Ehrlicha, mučenca. Povezujmo se še naprej vsi, ki pripadamo istemu narodu in ki v višarski Materi Božji spoznamo mogočno priprošnjico, da bomo še naprej kljubovali vsemu, kar hromi in ustavlja življenjski utrip našega naroda.«

(celotno predavanje Janka Krištofa objavljamo v priponki)

Z duhovnikom Jankom Krištofom so somaševali: Martin Retel, Janez Pucelj in Gregor Gorenc (foto: facebook Novi glas)


Med romarji na Višarjah sta danes tudi ministrica za Slovence po svetu Helena Jaklitsch in nekdanji evropski poslanec Lojze Peterle (foto facebook Novi glas)


Kljub slabšemu vremenu se je Romanja treh Slovenij na 1766 metrov visoko višarsko goro udeležilo lepo število romarjev iz matične, zamejske in izseljenske Slovenije
Fotografije: Erika Jazbar