Matej Gnidovec

Velikokrat vidim otroke, ki nekako avtomatično pridejo k svetemu obhajilu, ker mogoče mislijo: »Bil sem pri sveti maši, pripada mi, da grem po hostijo.« Takoj nato, ko hostije sploh še ne zaužijejo, že klepetajo z desnim in levim sosedom. Mogoče so to kdaj videli pri odraslih oziroma sploh niso videli, kako naj bi se obnašali, ko smo gostje na Jagnjetovi večerji.

Če je sveta maša res največji zaklad, o čemer premišljujemo v tej rubriki, je naloga nas, ki beremo te besede, da mlajšemu rodu posredujemo, kako velik je ta zaklad. Kako učinkovito in močno deluje, ko potem, ko prejme sveto obhajilo, oče ali mati poleg otroka poklekne v klopi, sklene roke v molitev, zapre oči in je v nebesih. Nekoč sem videl mlad par, ki se je po obhajilu prijel za roke in molil. Z Jezusom sta bila eno! Kako ganljivi in vzgojno močni so trenutki, ko otrok vidi starše, kako se v molitvi pogovarjajo z Jezusom. Ko sem pri sveti maši, ko prejmem sveto obhajilo, se...