Emanuela Žerdin. FOTO: Tatjana Splichal.


Čas epidemije je spremenil naše razvade in navade, našo vsakdanjost in tudi naše odnose. Kot siva megla zimskega jutra je v naše življenje stopilo nezaupanje. Če odprete medije, vas nehote stisne pri srcu, saj toliko črnogledosti, nezaupanja drugih do drugih kot v naši mali domovini ni skoraj nikjer na svetu!

Je torej res, da smo podlegli ne samo pandemiji s koronavirusom, ampak še hujši okužbi – dvomu, sumničenju, strahu drug pred drugim? Kot da nihče več nikomur ne veruje … Ko poslušam mlade novinarke – večinoma so to mlade gospodične –, kako dvomijo v vsako besedo, ki jo kdo pove, pa naj je strokovnjak, politik, zdravnik ali duhovnik, se sprašujem, ali so mladi ljudje res izgubili tisto najvažnejšo življenjsko držo, da nekomu in v nekaj zaupajo?

Kako hitro se širijo laži, obrekovanja, sovraštvo, saj je kljukasti križ videti na protestih, na hišah demokracije, na cerkveni ustanovi, a bojim se, da bo kmalu tudi v srcih ljudi …

Kje je zaupanje?

Pomanjkanje zaupanja v ljudi okoli sebe, v svoje najbližje, sodelavce, nosi s seboj tudi nezaupanje v vse, kar je naše – v državo, ustavo, ljudi in celo v samo samostojnost!

Iz tega težkega stanja nas ne bo rešil kakšen superman niti super vlada niti superjunak, ampak sami se lahko rešimo, če si bomo upali spet med seboj podeliti zaupanje.

Če bomo premagali strah in obup, bomo lahko spet zaupali našim zdravnikom, saj se kljub napakam in mnogim neznanim stvarem borijo predvsem za ljudi, za njihovo zdravje in njihovo blaginjo.

Spet bomo verjeli, da medicinsko osebje, ki je res preobremenjeno – sama sem bila del tega in vem, da je res! – ne izgublja sočutja in še naprej deli tolažbe.

Potem bomo zaupali celo politikom in državnemu zboru ter jih s svojim zaupanjem prisilili, da kljub vsem hudim besedam in medsebojni nestrpnosti vedo, kje je meja razdora in kako je zdaj res čas, da se stopi skupaj.

Kristjani smo povabljeni deliti zaupanje tudi v času epidemije

Kajti glavna borba se tudi v času epidemije ne vodi v medijih in političnih razpravah, ampak v vsakdanjem življenju nas, navadnih ljudi, ki delamo vse, da bi epidemija čimprej minila, ki ne želimo okužiti nikjer in nikogar, ki se trudimo zaradi naših otrok, da bi jim vrnili lepo in cvetočo mladost, kot smo jo sami imeli.

Mi, navadni ljudje, ne želimo, da naši stari sorodniki, prijatelji in znanci umirajo sami, zato delamo vse, ampak res vse in si zaslužimo, da tudi oblast, mediji in vsi ostali poklonijo nam svoje zaupanje in naredijo vse, da nas rešijo.

V naša srca je Gospod, naš Stvarnik, položil zrno temeljnega za­upanja, kajti on nas ljubi in stalo mu je do nas.

Zato smo kristjani povabljeni deliti zaupanje tudi v času pandemije in skupaj s psalmistom klicati: »Upam v Gospoda, moja duša upa, čakam na njegovo besedo, moja duša čaka na Gospoda bolj kakor stražarji na jutro. Izrael, pričakuj Gospoda! Zakaj pri Gospodu je dobrota, pri njem je obilje rešitve. On bo rešil Izraela vseh njegovih krivd« (Ps 130).


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (07/2021).

Preberite še:
- Komentar: Znane besede bom razumel drugače
- Komentar: Slišite pesem življenja?
- Komentar: Vsak je dobrodošel
- Komentar: Laškega enajsterca je bilo preveč