Emanuela Žerdin. FOTO: Tatjana Splichal. 


V začetku epidemije, ko so bile cerkve zaprte in verski obredi prepovedani, so mnogi naši duhovniki in škofje iz tabernakljev vzeli posvečene hostije in jih v monštrancah odnesli ven iz cerkve, med ljudi, med domove, ulice in stavbe, med njive in potoke.

Vernikom je bilo prepovedano zbiranje v svetiščih, ni pa bilo prepovedano odnesti Najsvetejšega iz cerkve med ljudi. Mnogi smo ganjeni pozdravili ta Gospodov prihod v naš svet.

V svetu 21. stoletja, posebej pri nas v bogati in razvajeni Evropi, izginja občutek za sveto, za nekaj, kar presega človeško bitje. Zelo smo ponosni na številne človekove pravice, na svobodo, na blagostanje, na to, da lahko »delamo, kar hočemo«, a nas to ni naredilo za najbolj srečne in zadovoljne ljudi na svetu.

Nekaj nam manjka, kljub temu da lahko svoje potrebe in želje zadovoljimo takoj, z raznimi praznimi stvarmi – od napitkov do tablet, mamil ali razkošnih počitnic v ubogih državah.

Imamo pa nekaj, kar nas vznemirja in opominja – sveta znamenja. Po naši deželi je še vedno ogromno prelepih belih cerkvic na vrhu hribov, kakor tudi mnogo križev sredi polja, ponekod stojijo tudi kužna znamenja.

Njihovega govora ne moreš preslišati, saj pripovedujejo o trdni veri, prošnji, molitvi, pa tudi o zahvali in veselju, ker nas Vsepresegajoči ne obravnava kot nevredne stvari, ampak kot svoje ljubljene otroke.


FOTO: Andrej Praznik. 

Mimo njih ne moreš iti kar tako. Ali se te bodo dotaknila in v tebi vzbudila hrepenenje po svetosti srca; ali te bodo nasmejala, ker si pač moderen človek in ne verjameš v nič in ničesar; ali pa, kar je najhujše, v ljudeh prebudijo nezavedno sovraštvo in potrebo po uničevanju, blatenju in sramotenju vsega, kar je nekomu sveto.

Najlepše znamenje svetega pa so sveti ljudje. Oni so žive monštrance, ki prinašajo blagoslov in ljubezen v sredo sveta, tja, kamor še duhovnik ne more zmeraj vstopiti. Svetost sem čutila, ko me je pred dnevi mlada medicinska sestra v prepolnem zdravstvenem domu tiho zaprosila za blagoslov, da bi lahko ostala še naprej prijazna in sočutna do ljudi.

Ali pri mladi mamici, ki se je kljub mnogim težavam, nasprotovanjem in času epidemije odločila in rodila otroka. Svetost je oblečena tudi v starega duhovnika, ko je po dolgem času s solznimi očmi spet daroval mašo – za enega samega človeka …

V teh ljudeh je nekaj svetega, nekaj tistega, kar imajo naši svetniki. V njih čutimo Božjo navzočnost, kot smo jo čutili v liku sv. matere Terezije, ko je na indijskih ulicah začela pobirati umirajoče in jim dovolila, da so umrli ljubljeni – kot ljudje.

V postnem času nas Gospod vabi k spreobrnjenju, ne samo k postnemu očiščevanju, ko odrežemo suhe veje s svojega srca in shujšamo za kakšen kilogram. Vabi nas, da stopimo na področje izza svetih znamenj, k Najsvetejšemu, da se tam okužimo z njegovo svetostjo, ki je v najglobljem bistvu pravzaprav brezpogojna ljubezen.

Potem lahko ustvarimo sami sebe na najvišji ravni in gremo naprej, noseč luč upanja in življenja. Kot nas vabi prvi papež, sv. Peter: »Bodite v vsem ravnanju tudi sami sveti, kakor je svet tisti, ki vas je poklical, saj je pisano: Bodite sveti, ker sem jaz svet« (1 Pt 1,15-16).


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (12/2021).

Preberite še: 
- Komentar: Dialog ni samo seštevek dveh monologov
- Komentar: Norčevanje iz demokracije, žalitev ustave
- Komentar: Okus in vonj ljubezni
- Komentar: Kvas družbe
- Komentar: Mosul, znamenje miru?