Primož Roglič na letošnjem Touru. Foto: www.primozroglic.com/CorVos



Pred meseci smo Slovenci dobili nov državni praznik, dan slovenskega športa, ki ga bomo prvič praznovali prav kmalu, 23. septembra. V vsaki državi imajo državni prazniki poseben pomen: spominjajo nas na ključne dogodke in vrednote, ki državljane združujejo in s tem oblikujejo. Ob njih se krepi narodna zavest in pripadnost. Zaradi njih se čutimo bolj povezane in složne, bolj pripravljene delati za skupno dobro. Pa ima šport res lahko takšno moč, da si zasluži poseben državni praznik?

Poglejmo na primer kolesarstvo, za katerega se že vsaj od letošnje pomladi zdi, da postaja slovenski nacionalni šport. Morda bi kdo utegnil pomisliti, da imajo zasluge za to petkova brezciljna kolesarska potepanja po Ljubljani, a ni tako. Da si katera koli dejavnost pridobi za državo pomemben status, mora državljane povezovati, ne pa jih ločevati; mora graditi, ne pa rušiti; zaradi nje in ob njej naj bi se okrepila ponos in pripadnost državi, ne pa se iz nje norčevali. To v prvih septembrskih dneh odlično uspeva pravim kolesarjem, s Primožem Rogličem in Tadejem Pogačarjem na čelu. Pet slovenskih fantov se bori s francoskimi hribi in dolinami, s tekmeci iz drugih ekip in držav, predvsem pa sami s seboj. Fantje prihajajo iz različnih profesionalnih kolesarskih ekip, vsaka s svojimi načrti in interesi. Politično rečeno prihajajo iz različnih strank. A to jih ne ovira, da ne bi zunaj parcialnih strankarskih interesov sodelovali na višji ravni – druži jih namreč nekaj pomembnejšega kot dres kolesarskega moštva, pod okriljem katerega vrtijo pedala. Ta se lahko menja vsako sezono, medtem ko je dejstvo, da so Slovenci, nekaj trajnega. Da zavezništva na takšnem tekmovanju med kolesarji istega porekla niso samoumevna, se lepo vidi na primeru kolesarjev iz Kolumbije, ki v trenutku pisanja tega komentarja na dirki po Franciji zasedajo štiri mesta tik za slovenskima šampionoma. A strokovnjaki opozarjajo, da med njimi ni složnosti in solidarnosti, kot jo je opaziti med Slovenci. Na vprašanje o skrivnosti uspeha slovenskega kolesarstva je Primož Roglič dejal, da »ženeva drug drugega naprej«.


Avtor komentarja je dr. Jernej Pisk, predsednik Slovenskega društva za filozofijo športa in profesor na ŠKG. Foto: arhiv Družine


Kolesarjenje še zdaleč ni zgolj individualni šport, saj je jasno, da brez dobrega sodelovanja celotne ekipe ni mogoče uspeti. To pa ni le skrivnost uspešnega kolesarjenja. Ko bi množica posameznikov, ujetih v parcialne interese različnih političnih strank, prepoznala višji cilj, ki je skupno dobro, bi se vsestranskega razcveta lahko nadejala tudi država Slovenija. Na mednarodni politični ravni sta nekaj složnosti in sodelovanja nedavno pokazala predsednik vlade Janez Janša in avstrijski kancler Sebastian Kurz. Na prvi pogled se zdi njun skupni plezalni vzpon v severni triglavski steni nekaj bizarnega in nepotrebnega, a je v njem mogoče prepoznati globlji pomen. Kot kolesarjenje tudi alpinizem uvrščamo med individualne športe. A tako je samo na prvi pogled. Vsak alpinist ve, da se mora v steni stoodstotno zanesti na svojega soplezalca, ki ga varuje, saj sta lastna varnost in življenje neposredno odvisna od njega. Izraza takšnega zaupanja med voditeljema dveh sosednjih držav smo zato lahko še kako veseli. Ker se v simbolnem prostoru športa zrcalijo odnosi iz »resničnega« sveta, nam tudi takšni, s politiko obarvani športni podvigi veliko obetajo.
_ _ _

*Prispevek je osrednji komentar v novi Družini (38/2020).*

*Družina na facebooku TUKAJ.*
_ _ _

PREJŠNJI KOMENTARJI:

Kam nas pelje COVID?

Drug drugega potrebujemo

Kakšni unovčitelji bonov?

Bog me pošilja v novo župnijo z neko nalogo