Stane Granda. FOTO: Tatjana Splichal.


Bogastvo božične skrivnosti tudi nevernim daje občutek upanja v novo življenje. Najdaljša noč je za nami. Do svetih treh kraljev se dan podaljša za približno toliko, kot je širina odprtega kljuna pri petelinovem jutranjem petju. Dovolj, da vemo, da nas čakata nova polnost in nežna toplota prebujajočega se stvarstva. Naše upanje narašča in se polni. Velika noč nam bo prinesla novo vstajenje. Zopet bomo shodili.

Za nami je leto, ki je za mnoge hujše kot vojna

To, kar doživljajo starejši in bolehni po domovih za starostnike, nasilno in kruto ločevanje od najbližjih, zlasti žvrgolenja vnukov in pravnukov, skrbnih in ljubeznivih stikov z najbližjimi v trenutkih najhujše stiske, osamljenosti ter zapuščenosti, ni z ničimer primerljivo.

Še krutejše je spoznanje, da tisti, ki imajo polna usta besed o humanizmu in družbeni pravičnosti, načrtno onemogočajo napore za omejitev moči in posledic pandemije: zaščitnim ukrepom pripisujejo politično ozadje, kriminalizirajo strokovnjake, da jih mora ščititi policija, omalovažujejo delo medicinskega osebja, ki dobesedno pregoreva.

Občutek načrtnega prepuščanja starih in ostarelih kruti usodi ni povsem napačen. Ne zavedajo se, da se človek rodi tudi zato, da ostari. Da bodo to, kar smo zdaj mi, nekoč tudi oni.

V ozadju je kljub vsemu spoštovanje svetosti življenja

Preživeli bomo. Cepiva bodo reševala. Zaradi volje do jutrišnjega dne se jim moramo podvreči. Kljub stroškom in ne nazadnje tudi zaslužkov z njimi jim moramo zaupati. V ozadju je kljub vsemu spoštovanje svetosti življenja, vera v neskončno moč božične noči in velikonočnega jutra.

Srečni smo lahko zaradi vere, ki nam daje upanje in moč! Čeprav jo epidemija posameznikom tudi načenja, jo mnogi odkrivajo na novo.

Nič ne bo tako dodatno razveselilo in napolnilo naših src kot majniško šmarnično prepevanje. Takrat se bomo dokončno zavedli, kaj smo preživeli, kakšno strahotno leto je za nami. Kot da bi se vsak dan zrušilo potniško letalo!

Božič nam daje moč in upanje

Sledili bomo zvonjenju naših cerkva, vabljenju, da se strnemo okoli oltarjev. Predvsem sebi, pa tudi tistim, ki so to pripravljeni videti, bomo pokazali, da smo živa Cerkev. Del sveta in slovenskega občestva, ki ga v teh božičnih dneh ob grobu sv. Petra oznanja slovenska smreka.

Božič nam daje moč in upanje. Ne samo kot vernikom, ampak tudi državljanom demokratične Slovenije. Na dan pred božičnim večerom smo se pred tridesetimi leti plebiscitarno odločili zanjo. Izkazovanje naše vere in pripadnosti naši domovini naj bo ob letošnjem dejanskem in simboličnem, dvojnem božiču temeljit in popoln odgovor onim, ki so nam oboje hoteli v letu, ki se izteka, za vedno vzeti.


Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (51/2020).

Preberite še:
- Komentar: Pot do nove civilizacije
- Komentar: Naša usoda je v naših rokah, ne v rokah brezčutne narave
- Komentar: Koga pričakujemo?