Sara Ahlin Doljak je žena, mama in pravnica, ki je zbolela za hudo obliko multiple skleroze. O svoji življenjski zgodbi večkrat pričuje. FOTO: Arhiv Družine. 


Vsak dan nas dopoldne mediji seznanijo z novimi podatki o koronavirusu: toliko je novih okužb, delež pozitivnih je toliko odstotkov, umrlo je toliko ljudi. Vse preveč polemiziramo o prvih dveh podatkih, tretji pa je velikokrat mimobežen, a bi moral biti ozaveščen.

Z odra življenja opazujem in si želim, da bi oder postal kraj, od koder bi zaznala dragocen nauk o ljubezni, potrebi po sočloveku, solidarnosti, o tem, kako se v težavah najde sočutje in ljubezen.

Vsi si želimo, da bi zmogli žareti od sočutja do trpečih, od sprejemanja tistih, ki bežijo od resnice obstoja virusa, od razpoložljivosti, nasmeha in velikodušnosti do tistega, ki je izgubil upanje. Vsi si želimo, da bi država bila vedno bolj mati, ki je pozorna in skrbna do šibkih, ranljivih, ki so ostali brez zaposlitve in njihove družine razpadajo.

Pokojni fizik Stephen Hawking je pet let pred smrtjo dejal: »Dokler je življenje, je tudi upanje.« Kaj pa upanje v današnjem času, ko med nami živi virus? Več kot leto nas že opominja pred lažnimi upanji, ki nam jih ponuja svet.

Doživljamo trenutke, ko se soočamo z življenjskimi težavami in doživljamo krhkost zaupanja in čutimo potrebo po drugačni gotovosti, po otipljivi in konkretni varnosti. V preizkušnji iščemo kratkotrajne tolažbe, za katere se zdi, da zapolnijo praznino in ublažijo hudo, ki ga doživljamo.

Mislimo, da jih lahko najdemo v varnosti, ki jo dá denar, v povezovanju z ljudmi na položajih, v posvetnosti, v ideologijah. Le pravo upanje nam omogoči živeti v zemeljski negotovosti. In tedaj lahko privre aleluja, ki ne razočara.


»Koronavirus je odkril resnico našega bivanja.« FOTO: Pexels. 

Koronavirus je načel življenje družin. Koliko družin je ločenih, koliko zakonov razbitih, koliko je relativizma v razumevanju zakonske obljube. V teh časih je s sociološkega vidika in vidika človeških vrednot družina v krizi in ranjena. Kultura odmetavanja je močna, vse, kar ne služi osebnemu ugodju, je odvrženo.

Koronavirus poziva politiko, naj upošteva človeka. Pri razpravah, pogajanjih in sklepih gre v dobri politiki za posameznika, za njegovo osebnost, zanj kot člana družbe. Posebno pozornost naj politika posveča problemom in stiskam šibkih.

Velike krošnje moramo razredčiti, da bodo dobile tudi bilke pri tleh svetlobo, zrak in življenje ter nekaj sonca, ki ga potrebuje prav vsak brez izjeme. Dajmo videti – Človeka.

Koronavirus je odkril resnico našega bivanja. Resničnost in zunanjost morata bivati skupaj, sicer živimo samo na zunaj brez resnice v srcu. Enoletno življenje v »koronačasu« nas je soočilo, kako nujno je bivanje v skladnosti med lastno resničnostjo in zunanjostjo.

Preprostost naše zunanjosti je klic in nuja zaradi »hudih časov«. V tem letu je odpadlo prizadevanje kazati se z lepim obrazom, kot s svete podobice. Dajmo videti svoje neskladnosti, prepoznajmo sledi ličila, ki smo si ga nanesli, da bi skrili resničnost.

Mladi nas učijo, saj zavračajo osebe, ki se želijo razkazovati, zatem pa se ne obnašajo v skladu z videzom. Ne maskirajmo si src in ne imejmo se za izbrance, ki pozabljajo na resničnost časov, v katerih živimo.

Ob vstajenju Kristusa smo vsi povabljeni, da znova vžgemo v svojih srcih vzgibe upanja, ki ga je treba pregnesti v konkretna dobra dela. Vsakdo s svojo funkcijo in odgovornostjo, ki jo ima, lahko udejanji geste solidarnosti do drugega, še posebej do tistih, ki so preizkušeni zaradi družinskih napetosti, izgub ali drugih razprtij.

Ta mala dobra dela imajo veliko vrednost in so lahko semena, ki dajejo upanje, odprejo poti in obete za mir.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (14/2021).

Preberite še: 
- Komentar: Kristus je vstal »v živo«
- Komentar: Sveto sredi sveta
- Komentar: Družina, temeljna celica družbe in Cerkve?
- Komentar: Na napakah se učimo
- Komentar: Goveja juha