Foto: Alenka Veber



Stari Grki so pohabljene novorojence pustili na gori ali jih vrgli v prepad, da so umrli; deklice pogosteje kot dečke. Tudi v antičnem Rimu se dojenčkom ni godilo veliko bolje. V antični družbi je pač vedno zmagoval močnejši. Kdor je bil močnejši, je bil vreden več. Jezus pa je to obrnil na glavo s svojimi besedami in zgledom: tistim na dnu (gobavcu, Samarijanki ...) je priznal enako dostojanstvo kot uglednim Judom. Če je vsak ustvarjen po Božji podobi, je vsak Božji otrok. Vsak. Prve krščanske skupnosti so bile prepričljive, ker so pristno živele bratsko ljubezen in skrbele za uboge, k čemur nas pogosto vabi tudi papež Frančišek.

V ospredju družbene debate je trenutno naš odnos do šibkih v naši družbi: ukrepi za omejitev širjenja novega koronavirusa, splav, evtanazija, boj za politično moč, korupcija. Glasovi za to, da bi spet prevladala logika močnejšega, so vse glasnejši. Ali žolčna debata o upravičenosti skrbi za šibke in bolne kaže na razpoko v krščanskih temeljih naše družbe?

Dragi bralci, ohranimo pogled na pozitivnih zgledih in drug drugega spodbujajmo k dobremu. Takšna spodbuda sta lahko za nas tudi zakonca Bezenšek (njuno zgodbo preberite v novi Naši družini), ki sta iz težke preizkušnje uspela narediti nekaj lepega za najbolj ranljive v naši družbi.
_ _ _

*Prispevek je uvodnik v novi Naši družini (40/2020), ki jo lahko prelistate TUKAJ.*

*Naša družina na facebooku TUKAJ.*