Jože Plut. FOTO: Ksenja Hočevar


Čeprav bi bilo v tem trenutku verjetno bolj odmevno pisati o sestavljanju in prestavljanju (ne)konstruktivne nezaupnice in morda o onemogočanju delovanja vlade sredi epidemije – kar je enako, kot da bi znanstveniki namesto zdravila za uničenje virusa iskali pospeševalce množenja virusa –, pa se obrnimo v življenje naših družin, župnij in duhovnikov (župnikov), ki svoje (tudi) zaradi koronavirusa umrle farane pokopavajo bolj na hitro, čeprav brez maše, pa vendar dostojanstveno.

Kot je dejal župniku faran, ki mu je zaradi covida 19 umrla mama: »Tudi, ker to delate, Bogu hvala, da vas imamo.« In lahko bi našteli še mnoge stanove (zdravstveno osebje itd.). Spregovoriti torej želim o najboljšem v vsakem narodu, o njegovi podstati, o duhu, o tistih, ki tega duha spodbujajo, med njimi s(m)o (tudi) duhovniki.

Meglena koprena

Epidemija je namreč pred človeštvo, pa tudi Cerkev (naše župnije, občestva, družine) in tudi pred naše duhovništvo postavila nekaj novega, neznanega, neke vrste megleno kopreno (»sedaj gledamo nejasno, kakor v ogledalu«, bi verjetno dejal sv. Pavel), zarošeno ogledalo, ki ga je treba (znova in znova) brisati, da bi videli prav in resnično, čeprav ne dokončno, saj vemo, da tudi v čistem ogledalu gledamo stvari obrnjene. Nekoč pa bomo, kot verujemo, spoznali »vso resnico«.

Ko se tudi kot duhovnik veselim družin, ki so se (spet) našle; mož in žena, ki so ponovno odkrili lepoto drug drugega in ljubezni, ki ne mine; nastajajočih živih družinskih cerkva, trpim pa s tistimi, ki ne najdejo skupnega koraka in jezika, ki zapadajo v pesimizem in obup in zanje molim in sem jim na voljo za to, da bi bil uho, ki bi jih slišalo, želim zato tu spregovoriti o nas duhovnikih (župnikih).

Pa ne mislim govoriti (le) o »duhovni zvezdi slovenskega spleta« in o duhovnikih prostovoljcih, ki jim gre »priznanje in spoštovanje«, pač pa o vseh duhovnikih, o veliki večini duhovnikov, ki jim nikakor »duh ni usahnil«, o duhovnikih, ki morda sedaj toliko bolj spoznavajo, kako je potrebno za ljudstvo moliti, ga posvečevati, blagoslavljati in mu biti na različne iznajdljive načine blizu.

Rešitev iz stiske sedanjega časa

Mislim na duhovnike, ki 24 ur na dan ne glede na noč in dan v nepretrgani verigi molijo (po eno uro) pred tabernakljem za rešitev iz stiske sedanjega časa; mislim na duhovnike, ki vsak dan molijo za poživitev ljubezni in zvestobe med zakonci, za poživitev vere v naših družinah in narodu, v narodih naše evropske celine, za modre odločitve in za zdravje; mislim na duhovnike, ki spremljajo umirajoče in njihove domače; mislim na duhovnike, ki (z Najsvetejšim) blagoslavljajo svoje ljudstvo; na duhovnike, ki v mrzlih cerkvah mašujejo kakor v »zdravih časih«, da verniki vedo, da se Gospod za njih daruje in jim je blizu On in župnik; mislim na duhovnike (in katehete), ki pripravljajo kateheze, molitve, duhovne nagovore, spodbude in so ljudem na voljo za odgovore na njihova vprašanja.

Ker je marsikaj ustaljenega v duhovniškem življenju »odpadlo« in se marsikaj ne bo več vrnilo v ustaljeni obliki, jih ljubezen do Boga in ljudi (Cerkve) nagiba k temu, da ob ustaljenem duhovniškem delu gledajo na sedanji čas kot na čas priložnosti ali znamenje časa, po katerem nam Bog govori.

Priložnost imamo, velja jo izkoristiti

Da milost podpira naravo, je del našega dojemanja sveta. Zato duhovnik ne spodbuja samo k molitvi za zdravje in prenehanje epidemije, ampak tudi k celostnemu in zdravemu življenju ter k odgovornemu ravnanju in k preudarnim in modrim odločitvam. Današnje odločitve, ki naj zato bodo modre, svoje sadove pokažejo jutri.

Zdi se, da v tem času – vsak čas pa je čas milosti – duhovniki in občestva počasi razumevamo to, k čemur nas je papež Frančišek spodbujal že pred epidemijo, namreč k spreobrnjenju (tudi župnij). Pa tudi družbe, slovenske in celotne zahodne. Priložnost imamo, velja jo izkoristiti.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (04/2021).

Preberite še:
- Komentar: S pogumom do miru
- Komentar: Znane besede bom razumel drugače
- Komentar: Slišite pesem življenja?
- Komentar: Vsak je dobrodošel