Koroška, pogled z Ojstrca. FOTO: Andrej Praznik.

Celovec je v tem posebnem letu 2020 videl že kar nekaj prizorov za zgodovinske knjige. V začetku februarja umestitev koroškega Slovenca Jožeta Marketza za krškega škofa, dober mesec pozneje popolnoma izpraznjene ulice in trge ob izbruhu pandemije.

Za največji dan dežele pa se je v koroški prestolnici pisalo poglavje, ki mu lahko brez pretiravanja pa še kako prilepimo etiketo zgodovinskosti, saj sta oblika in način obhajanja 100. obletnice koroškega plebiscita za prihodnja leta postavila temelje za skupno identiteto dežele v pravičnem in enakopravnem sožitju obeh narodnih skupnosti, preko meja pa v prijateljskem in enakovrednem sodelovanju Slovenije in Avstrije pod skupno evropsko streho.

To je bil tudi naš praznik!

Vzlic desetletja dolge prakse in zgodovinskih izkušenj takšnega razpleta praznovanja obletnice koroškega plebiscita ni bilo pričakovati. Toda mislim, da je velika večina koroških Slovencev čutila podobno kot jaz, ko sem ob večeru 10. oktobra prvič v življenju res iz srca lahko rekel: to je bil tudi naš praznik.

Kdo bi si še pred letom dni lahko predstavljal, da se bo uradno slavje dežele Koroške ob 100. obletnici plebiscita na dvorcu deželnega zbora začelo prav z Zdravljico, za nameček pa je po avstrijski državni himni zadonela še naša neuradna himna »Rož, Podjuna, Zila«.

Uradni sprejem slovenskega državnega predsednika Boruta Pahorja z vsem bliščem državnega protokola in vojaškimi častmi je prav nazorno simboliziral, da je Republika Slovenija samozavestna in spoštovana zaščitna sila slovensko govoreče manjšine in ji Avstrija to tudi priznava, in to tudi brez notifikacije avstrijske državne pogodbe.

Predsednik Pahor pa tudi zdajšnja slovenska vlada so stavili na tiho diplomacijo, gradnjo osebnih prijateljskih odnosov in na vztrajno opozarjanje, da nekatera odprta vprašanja zahtevajo konkretna dejanja. Vse to v duhu sobivanja pod skupno evropsko streho.


Hanzi Tomažič, nekdanji urednik Nedelje, cerkvenega lista krške škofije. FOTO: Arhiv Družine.

Na avstrijski strani pa so nekatere politične okoliščine botrovale kvalitetnemu premiku: na Koroškem socialdemokracija pod svetovljansko razgledanim deželnim glavarjem Petrom Kaiserjem, ki je svojega sina poslal na slovensko gimnazijo, neogroženo dominira politično sceno, na Dunaju pa vlada koalicija desno konservativne ljudske stranke in Zelenih s poslanko Olgo Voglauer, tako da ima slovenska manjšina neposredno navezo s samim centrom avstrijske vlade.

Pomembno vključevanje slovenščine

In tako se je celotno jubilejno leto na Koroškem dejansko načrtovalo v duhu skupnega praznovanja in enakovrednosti obeh deželnih jezikov, kar se je pokazalo pri razdelitvi finančnih sredstev za številne projekte in kulturne prireditve, kjer so bila slovenska kulturna društva enakovredno vključena. Tudi uradna potujoča deželna razstava ob plebiscitu je bila izvedena zgledno dvojezično.

Pri jubilejnem slavju v častitljivi dvorani grbov v koroškem deželnem zboru pa je bilo opažati nekaj, kar smo koroški Slovenci doslej poznali le v okviru slovesnosti Cerkve na Koroškem. Namreč samo po sebi umevno vključevanje slovenščine v uradne nagovore, v filmske prezentacije, pri moderaciji, pri glasbenem okviru.

Zgodovinsko dimenzijo pa je sobotno slavje dobilo najpozneje potem, ko je avstrijski državni predsednik Alexander Van der Bellen neposredno nagovoril slovensko govoreče Korošce: »Kot zvezni predsednik bi se vam želel iskreno opravičiti za krivice in zamude pri uresničitvi vaših pravic.« V zadnjih letih, ko se je ozračje že izboljšalo, smo slišali veliko lepih besed, češ da smo koroški Slovenci zaklad, most, biser in še kaj, toda takšna gesta ima še veliko večji in globlji pomen, ker je tako blizu srcu, ker tako blagodejno celi občutenje, bridkost in razočaranje celih generacij koroških Slovencev skozi vsa desetletja.

Na tem se da graditi prihodnost, sploh ker smo okrog jubileja videli, da tokrat ni ostalo le pri lepih besedah, temveč so sledila tudi dejanja: postavitev dodatnih krajevnih tabel v občinah Žitara vas in Št. Jakob v Rožu, podvojitev finančne podpore avstrijskim narodnim skupnostim, tako imenovani »plebiscitni dar«, ki bo prišel v prid občinam na dvojezičnim ozemlju.

Vse to seveda ne izbriše dejstva, da je bil razvoj na Koroškem tak, da je narodna skupnost močno zdesetkana. Toda prvič obstaja upravičeno upanje, da skrb za ohranitev slovenskega jezika in kulture ni le zadeva koroških Slovencev samih, temveč naročilo za celotno deželo Koroško.


Komentar je bil prvotno objavljen v novi številki tednika Družina (42/2020).