Aleš Maver. FOTO: Tatjana Splichal.


Razen v šolskih spisih sem doslej zgolj enkrat pisal o Francetu Prešernu. Celo tedaj sem si ga v mladostni vnemi ne preveč pietetno privoščil. Njegov kult, če naj ga tako imenujem, mi je šel na živce.

Morda sem se počutil razočaranega v skoraj brezmejnem oboževanju, ki je zaznamovalo moja prva osnovnošolska srečanja s pesnikom. Takrat sem seveda dobesedno jemal vse podobe iz standardne šolske hagiografije, te pa so pred nič hudega sluteče podalpske mulce postavljale kup nesreče, ki ga je nemila usoda tepla noč in dan.

Zato si nisem nikoli zares opomogel od spoznanja, da je znal ta kup nesreče življenje tudi uživati in da morda vseeno ni bil kar naprej tepen. Toliko bolj, ker je bilo razkrivanje manj tragične Prešernove plati podloženo z na Slovenskem dobro znanim podrobnim seciranjem metričnih oblik v Sonetih nesreče, gazelah ali v Turjaški Rozamundi.

Ivan Cankar je v moje življenje sicer ravno tako vstopil kot kup nesreče, ker je že v prvošolskem berilu uničil novo obleko. Toda pri njem sta me pozneje nagovorila njegov s svetopisemskimi aluzijami prepojeni čudoviti jezik in ostrina njegovega soočanja s slovensko kulturo in družbo, zaradi katere se mi je v trenutku slabosti celo zapisalo, da je bil najboljši politični analitik v naši zgodovini.

Pri Prešernu podobne »sprave« pravzaprav ni bilo niti do danes. Obtičal sem nekje v plitvinah čezmernega šolskega posvečanja laškim enajstercem v preteklosti. Zato se kdaj zalotim pri misli, da Prešernovi poeziji nekako manjka tista duhovna razsežnost, ki je je na pretek pri kakšnem njegovih mlajših naslednikov, zame še posebej pri Gregorju Strniši.

Seveda sem kot »jezni mladenič« intenzivno vohljal za vsakim odtenkom ene najslavnejših kulturnih vojn slovenstva, namreč tiste, čigav da je pravzaprav Prešernov Krst pri Savici. Na eni strani se je bilo lahko obesiti na preprosto zapisano misel, da se »krščanski Bog kliče Bog ljubezni«.

Toda ali je to v tej izmuzljivi pesnitvi res kaj več od reklamne izjave dežurnega propagandista, ki naj bi pretentala lahkoverno kranjsko duhovščino? Postal sem namreč skoraj prepričan, da je ravno Prešernova premetena predelava Valvasorjeve zgodbe o pokristjanjenju Karantancev odločilno vplivala na nekoliko čudaški odnos Slovencev do tega pomembnega preloma, v širšem smislu pa tudi do celotne latinske krščanske dediščine.

In s Črtomirjem si niti še danes ne znam prav pomagati. Kar verjetna se mi zdi metamorfoza, ki mu jo pripiše veliki Dominik Smole. Pri njem je osrednji figuri Krsta vseeno, ali ga bo krstil Bog ali hudič, le krščen hoče biti.

Ampak naj zaključim nekoliko primerneje današnjemu prazniku. Na eni bistveni točki sem dojel, zakaj je Prešeren velik. Zakaj mu pravimo največji slovenski pesnik. Sam nase sem jezen, ker sem za to potreboval toliko časa. Spet je zadnje kamenčke dodalo moje ukvarjanje z Ukrajino in Belorusijo. Šele sedaj razumem, kar so mi sicer skušali vtepsti v glavo skoraj vsi učitelji. Kaj je v prvih desetletjih 19. stoletja pomenilo poiskati v slovenščini moč, da so lahko v njej zazveneli Petrarki in Byronu enakovredni verzi. In ta dosežek je veličasten, tudi če Julije na veliko soboto ni bilo v trnovski cerkvi ali tudi če je Črtomirjev krst zgolj posrečena »metrična vaja«.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (06/2021).

Preberite še:
- Komentar: S pogumom do miru
- Komentar: Znane besede bom razumel drugače
- Komentar: Slišite pesem življenja?
- Komentar: Vsak je dobrodošel