Vladimir Anžel je ravnatelj Škofijske gimnazije Vipava. FOTO: Ivo Žajdela.


Kakšen pomen imajo katoliške šole v današnjem času in prostoru? Katoliške gimnazije smo priložnost in možnost za tiste mlade, ki bi srednješolsko izobraževanje radi nadaljevali v urejenem okolju in želijo v oblikovanje svoje osebnosti vključiti tudi krščanske vrednote.

Mladim pri izgradnji osebnosti pomagamo z graditvijo odnosov med vsemi, ki se srečujemo na šolskem področju in jim hkrati z dobrim znanjem dajemo možnost in priložnost, da izrazijo svojo ustvarjalnost, možnost pridobivanja veščin in možnost za krepitev samozavesti.

Čeprav delujem na katoliški gimnaziji, pa razumem vprašanje širše, ne samo za srednješolsko raven. Se pravi, kakšen je pomen katoliških vrtcev, osnovnih šol, gimnazij, fakultet, pa tudi pomen vse kateheze za otroke, mladino, skavte, odrasle, starše, zakonce, starejše …

Ali je vse to prizadevanje sploh potrebno, je smiselno, kakšni rezultati se kažejo, ali se v družbi kaj pozna?

Za odgovor na ta vprašanja si poskušajmo zamisliti, kakšna bi bila družba brez vseh teh načinov katoliškega vzgajanja in izobraževanja. Kdo in kako bi mladim predajal vrednoto in lepoto stvarstva ter življenja?

Jaz bi bil zelo vesel, če bi tudi kje drugje in od koga drugega slišal kaj o čistosti, pa o zvestobi, pa o usmiljenju, o dobroti, pravičnosti, čuječnosti, o odpuščanju (to je največji prispevek krščanstva svetovni zgodovini), o ljubezni in Ljubezni.

Pa žal zunaj katoliških krogov o tem skorajda ne slišim, če je že omenjeno, zapisano ali prikazano, pa je z izrazito negativnim predznakom.

S tem ne trdim, da v drugih šolah ni dobrih učiteljev. Nasprotno, zelo veliko jih poznam, ki si iskreno prizadevajo in se razdajajo otrokom ali mladini. A strokovno znanje in oseben zgled je eno, ko pa en učitelj podaja ene vrednote, njegov kolega v isti šoli pa druge ali celo popolnoma nasprotne, pa je v mladem človeku lahko precej zmede.

Že tako je lahko mladim v dobi odraščanja in iskanja svoje identitete, v dobi burnega prebujanja hormonov precej težko, če nimajo trdne vrednostne opore v učiteljih, še teže pa, če tega nimajo še v domačem okolju.

Koliko se v družbi pozna delovanje katoliških šol? Tu si lahko prikličemo v spomin priliko našega najvišjega učitelja Gospoda Jezusa. Ko je ozdravil gobavce, se je prišel od desetih zahvalit samo eden. Lahko bi rekli, da je imel 90-odstotni osip. Mi smo seveda bolj »buohi« učitelji, bi rekli na Primorskem.

A če gledam vsaj za srednješolsko raven izobraževanja, za zadnjih 25 do 30 let delovanja – tretjino naše zbornice so naši nekdanji dijaki, vidim in srečujem jih na delu na različnih ravneh, od zdravstvenih domov, šol, v duhovniških vrstah, do politike, gospodarstva …

Veliko jih ima lepe družine. Zadnja leta je vse več dijakov, ki izhajajo iz družin, kjer je eden od staršev ali sta oba naša nekdanja dijaka. Na srečanjih z ravnatelji ostalih katoliških gimnazij slišim podobno. Tako, da se ne bojim za tistih 10 %, ki bodo sol in kvas družbe.

In če pogledam stanje duha v družbi, zame ni dileme, ali je katoliško šolstvo potrebno in smiselno. Preprosto je nujno. Na vseh ravneh.

Pa dobre učitelje, vzgojitelje, profesorje in katehete potrebujemo, ki bodo zgled, ki bodo prinašali znanje, optimizem in veselje. Lep postni čas vsem, ki se trudimo s katoliško vzgojo in izobraževanjem. Naj bo v razmislek o tem, kaj prinašamo mladim.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (08/2021).

Preberite še:
- Komentar: S pogumom do miru
- Komentar: Znane besede bom razumel drugače
- Komentar: Slišite pesem življenja?
- Komentar: Vsak je dobrodošel
- Komentar: Laškega enajsterca je bilo preveč
- Komentar: Dialog ni samo seštevek dveh monologov