FOTO: Pexels.


Advent je pričakovanje. Kaj pričakujemo? Koga pričakujemo? Bazilij Veliki je učil, da človeška narava sama kliče po Bogu in si želi, da bi bila živeta od Boga. Solovjov pa dodaja, da človek kliče po vsebini, brez katere ne more iz ječe časa, ki vse vodi v umiranje, trohnenje in v pozabo. Čeprav se lahko sliši čudno, Solovjov jasno pove, da je edina vsebina, ki se res poda človeku, samo Bog.

Ampak kje je Bog in kdo je Bog? Tu lahko zgrešimo pot in se izgubimo v raznih abstrakcijah o nekakšnem onstranstvu. Kaj hitro pripišemo Bogu največ, kar si naša misel lahko domisli, in to je vedno nekaj, kar je onstran vsega in je najvišje, najslavnejše, najmočnejše. In potem pritisnemo na človeka z nekaj zapovedmi, s katerimi naj bi se približal Bogu, temu tako absolutnemu in popolnemu bitju.

Sveto pismo pričuje o nečem radikalno novem

In Božje prebivališče? Absolutno nedostopno. V mnogih starih mezopotamskih ali feničanskih pripovedih o stvarjenju sveta, ki so precej podobne naši Prvi Mojzesovi knjigi, stvarnik zgradi svoj tempelj, se vanj naseli in od tam vodi stvarstvo. Ljudje morajo romati k temu templju, kjer sicer tega stvarnika ne vidijo, vendar mu morajo prinašati prve sadove letine.

Sveto pismo pa pričuje o nečem radikalno novem. Šele na koncu Druge Mojzesove knjige najdemo prebivališče Boga na tem svetu, in sicer šotor, ki so ga nosili s seboj, ko so potovali. Bog pokaže, da je njegovo prebivališče blizu človeku; je tam, kjer je človek.

Ko so si potem zaželeli tempelj, Bog ni bil za to, da bi njegovo prebivališče ustalili na enem samem kraju in ga omejili na en sam prostor, z dodanim pečatom svetega. Ko je bilo ljudstvo odpeljano v izgnanstvo, je Bog – kakor pričuje prerok Ezekijel – zapustil tempelj in sledil ljudstvu.

Religiozni in filozofski škandal

David si je kljub vsemu zaželel, da bi Gospodu zgradil tempelj, vendar mu je Bog jasno pokazal, da templja ne bo sezidal on, pač pa njegov potomec, v času, ko bo on že dolgo počival v grobu. David in njegov sin Salomon Gospodove besede razumeta po svoji volji in tako Salomon vendarle zgradi tempelj, ki pa postane pomemben za globlje umevanje Kristusovega odrešenjskega dela.

V 2. poglavju Janezovega evangelija namreč najdemo Kristusa, ki počisti tempelj in zatrdi, naj ga zrušijo, saj ga bo on v treh dneh spet postavil. In evangelist doda najpomembnejšo besedo, namreč da je Kristus govoril o svojem telesu. Tu se razodene resnično prebivališče Boga, ki je človek! To pa je religiozni in filozofski škandal.

Gospod pa pravi: karkoli ste storili enemu od teh malih, ste storili meni (prim. Mt 25). In v to vključi celo zapornike. Kdo je v zgodovini pokazal Boga, ki se identificira z najnižjim slojem vsake družbe in celo s tistimi, ki so zgrešili? Kdaj bomo sprejeli Svetega Duha in spoznali Očetov dar, Jezusa Kristusa, njegovo Božjo človeškost (prim. 1 Kor 2)?

Kako neizmerno lažje je počastiti »nekega« Boga, kot pa ga častiti in priznati v konkretnem človeku. Advent pa nas znova kliče v to skrivnost: Bog je ljubezen in to je edina vsebina človeka.


Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (49/2020).

Preberite še:
- Nagovori škofov ob začetku adventa
- Pridi, Gospod Jezus!
- Da bo advent doživet