Emanuela Žerdin. FOTO: Tatjana Splichal.


Zadnji božič smo v veliki tišini praznovali rojstvo Odrešenika, Boga, ki je postal človek leta nič, torej – otipljivo meso, dojenček, popolnoma odvisen od svojih staršev, kot vsi otroci ob rojstvu. Sedaj stopamo naprej, obrnili smo list koledarja nikoli pozabljenega leta 2020 ter z upanjem zapisali novi datum – leto 2021.

Nehote se sprašujemo: Kje je zdaj, danes, naš Odrešenik? Kje je to Dete, ki je rojeno, umrlo in od smrti vstalo zaradi nas ljudi in našega zveličanja?

Letos smo namreč spoznali, da človeštvo tudi v 21. stoletju potrebuje Odrešenika. Koronavirus je dodobra pretresel naše življenje. Naenkrat je odpadlo toliko stvari, brez katerih si nismo mogli zamisliti življenja.

Iščemo nekoga, ki bi nas odrešil te ujetosti …

Če bi nas kdo tako omejil zaradi katerega koli drugega razloga, bi nastali protesti, pravi in resnični, ne pustne parade, kakršne so se dogajale lansko leto pred našim parlamentom. Kajti navajeni smo v enem dnevu priti svobodno in hitro z enega konca sveta na drugega.

Navajeni smo, da imamo vse, kar potrebujemo, ne samo za preživetje, ampak tudi za zadovoljenje svojih čudnih in manj čudnih želja in izmišljenih potreb. Zato sedaj sredi omejitev iščemo nekoga, ki bi nas odrešil te ujetosti in nam vrnil udobnost prejšnjega obdobja.

Poleg vsega tega pa smo obkroženi s številnimi preroki, astrologi, vidci, ki napovedujejo še naprej same katastrofe in grozote. Zato se mi, kristjani, ki verujemo, da je Kristus res prišel odrešit nas, ljudi, resno sprašujemo: Kje naj te najdemo, Gospod? Kje naj te srečamo sredi naših dvomov, strahov, brezupa?

Gospod prihaja k nam in nam je dosegljiv

Gospod je še naprej dosegljiv v besedi Svetega pisma, saj v čudovitih prevodih v slovenščino lahko v dolgih večerih znova odkrijemo lepoto te najsvetejše knjige sveta. Gospod prihaja k nam v podobi bele hostije, ko v evharistični daritvi duhovnik posveti kruh in vino, četudi v prazni cerkvi.

Vedno in povsod pa je Gospod vidljiv in dosegljiv po ljubezni do bližnjih! Kristjani čutimo kot svojo dolžnost, da gremo med prostovoljce, kjer nas najbolj potrebujejo – med bolne, umirajoče, migrante.

In ker nam Odrešenik prinaša obljubo večnega življenja, cenimo in spodbujamo življenje povsod, kjer je ogroženo, ne samo z besedami, ampak tudi z darovi in velikodušno podporo njim, ki se upajo izpostaviti v javnosti. Zamislite si samo, da bi npr. krščanski politiki za uspeh na volitvah morali znati našteti tri do pet dobrih stvari svojih nasprotnikov!

Sv. Avguštin pravi, da Boga ne vidimo, a z ljubeznijo do bližnjega zaslužimo, da ga vidimo, saj s tem bistrimo svoje oko: Ko ljubiš bližnjega in zanj skrbiš, si na potu. Kam greš, če ne h Gospodu Bogu, saj še nismo prišli do Njega, pač pa imamo bližnjega pri sebi. Nosi ga torej, s katerim hodiš, da prideš k Njemu, ki želiš pri njem ostati.

Bog je torej tam, kjer ima ljubezen ime in priimek, obraz in roke. Tam, kjer je na zunaj mogoče samo »štala«, a če gledamo s srcem, bomo v jaslih videli Boga, kot so ga betlehemski pastirji.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (02/2020).

Preberite še:
- Komentar: S pogumom do miru
- Komentar: Znane besede bom razumel drugače
- Komentar: Slišite pesem življenja?
- Komentar: Pet planetov
- Komentar: Vsak je dobrodošel