Ožbej Peterle. FOTO: osebni arhiv.


Z Blažem Podobnikom sva se prvič srečala pred nekaj meseci. Kot je v debatah z razumniki tega kalibra v navadi, se hitro začne citirati tega ali onega avtorja, sploh če se srečaš prvič – da podkrepiš lastne izjave, predvsem pa, da preveriš, katere avtorje sogovornik pozna in katerih ne.

Po dveh pirčkih, kot se spodobi in je pravično, pogovor preide v bolj esencialne vode na vlogo vere in krščanstva v aktualnem svetu. Blažu citiram encikliko Ljubezen v resnici in on mi ne ostane dolžan z Ratzingerjevim Uvodom v krščanstvo. Pr' mej duš, si rečem, uvoda nisem nikoli prebral, pa ga pri starših na polici gledam že desetletja.

Naslednji dan sem šel za Bežigrad in sunil knjigo. In začnem brati. Kmalu za tem začnem kleti. Kako za vraga je mogoče, da imam to knjigo prvič v rokah pri svojih »rosnih« petintridesetih letih?

Rodila se je ideja o Škofijski streli, ki še danes deluje

Skočimo slabih dvajset let nazaj. Na ŠKG. Profesor slovenščine Andrej Bartol je bil eden najbolj razgledanih profesorjev, kar sem jih imel v življenju. V razredu je imel avtoriteto zaradi znanja in intelekta. Ne spomnim se, da bi kdaj povzdignil glas. Če smo že bili prenaporni, nas je z nasmeškom in praviloma s kakšnim sofisticiranim sarkazmom zabil, da smo šele po pouku dojeli, kaj točno se nam je pripetilo.

V takratnem 4. D se je v sodelovanju z Bartolom rodila ideja o Škofijski streli, ki še danes deluje. Družbeno aktualne okrogle mize in kulturni dogodki. Koncert Daneta Zajca in Janeza Škofa v atriju, ki ga je organizirala sošolka Janja, ostaja nepozaben presežek tistega leta. Bartol je bil takrat naš mentor. Pogovarjali smo se, skupaj izbirali teme, goste, usmerjal nas je.

Po gimnaziji smo v manjši ekipi organizirali bralni krožek. »Hm, kaj pa naj beremo,« vprašam fotra. »Če ne razumete revolucije, ne morete razumeti aktualne Slovenije,« odvrne. Pa smo začeli. 555 strani Razdvojenega naroda Tamare Griesser Pečar je padlo v dveh tednih, Strah in pogum ter Tovarišija Edvarda Kocbeka prav tako.

Krožek je čez čas zamrl, ker smo se kot študenti raztepli na različne konce Evrope. Ampak, v retrospektivi, bolj kot to se mi zdi ključno, da nismo imeli enega študentskega Bartola, ki bi nam dajal smernice, sestavil okvirni syllabus, da ima intelektualni razvoj rep in glavo.

Kdo torej usmerja naš intelektualni razvoj?

Vprašanje, ki se mi postavlja, je: kdo usmerja naš intelektualni razvoj? Kdo in kje so mentorji, ki nam odpirajo nova obzorja in nam luščijo čebulo esence človeštva? Intelektualno, duhovno in estetsko.

Mentorji so lahko starši, prijatelji, profesorji, duhovniki, novinarji, založbe ... z idejo, predanostjo ter ljubeznijo do predajanja znanja iz roda v rod. En od njih je zame nedvomno tudi nekdanji pisec te kolumne Jože Kurinčič, čigar prevelike čevlje obuvam s tem pisanjem.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (02/2020).

Preberite še:
- Komentar: Znane besede bom razumel drugače
- Komentar: Slišite pesem življenja?
- Komentar: Pet planetov
- Komentar: Vsak je dobrodošel