Foto: Tatjana Splichal



»Človek, ki je mnogo potoval, je mnogo spoznal, kdor je veliko izkusil, bo pametno govoril,« je ena od misli modrega Siraha (Sir 34,9), ki na preprost način pove, zakaj naj bi človek potoval.

Pojem potovanja je v veliki meri danes zamenjala beseda turizem, pod katerim razumemo predvsem potovanje zaradi počitka in razvedrila, seveda z vsemi spremljajočimi dejavnostmi. Kako pomembna gospodarska panoga je turizem, lahko spremljamo vse od začetka širjenja virusa SARS-CoV-2.

Da bi vsaj malo omejili hiranje nekoč najbolj cvetoče gospodarske panoge, se je Slovenija pridružila nekaterim drugim državam po Evropi in uvedla turistične bone, ki jih lahko izkoristimo za počitnikovanje doma. Kratko malo nas je poslala na zaslužen oddih, potem ko se še niti oddahnili nismo od »prisilnega spoznavanja« in odkrivanja lastnega domačega praga. Upajoč, da bomo k dvigu turistične panoge nekaj malega doprinesli tudi sami.

Znani so tudi že prvi statistični podatki, kje smo upravičenci najpogosteje unovčili turistične bone. Na prvih mestih so najbolj obiskani turistični kraji, ki so se doslej ponašali predvsem z obiskom tujih gostov, domači pa so bili, kot je bilo moč razbrati iz nekaterih preteklih medijskih izjav, v visoki turistični sezoni celo nezaželeni.

Podarjenemu konju se ne gleda v zobe. Bolje domač gost kot pa prazne postelje. Pa četudi neotesan.

Kakšno doživetje, zadovoljstvo ali nezadovoljstvo so nam ali nam še bodo prinesli turistični boni, ni odvisno samo od števila zvezdic ob vhodnih vratih, temveč predvsem od nas samih. Od obzorja do obzorja vsakdo od nas potuje s svojo popotno malho, romarsko palico, popotnim dnevnikom in zemljevidom. Na slednjem se letos marsikomu prvič zarisuje tudi domača zemlja, da ne govorim o čaru novega in neznanega: od neprespanih noči zaradi vznemirjenosti do nenavadnih, zanimivih in vznemirljivih doživljajev. Pravijo, da vsako potovanje spremeni človeka. Bomo potemtakem postali boljši ljudje?


Avtorica komentarja je Alenka Veber. Foto: Blaž Žnidaršič


Bojim se, da bo potovanje po naši domovini, omejeno na tri ali celo še manj dni, mogoče premalo, da bi sleherni od nas vzljubil rodno grudo, predvsem pa premalo, da bi se naučili spoštovanja do krajev, kjer smo s svojim prihodom mogoče prinesli celo nemir.

Kako »dobro« in lagodno bomo unovčili turistične bone ter si postlali počitniško posteljo, ni odvisno samo od prostih nočitvenih zmogljivosti, temveč tudi od naših zahtev in pričakovanj.

Ne glede na mehko ali trdo posteljo ne pozabimo, da smo, kamorkoli bomo že šli, predvsem gostje. Lahko se nam zgodi, da bomo v najbolj obiskanih turističnih krajih na majhno skodelico črne kave čakali debelo uro. V kraju, ki ga ni na turističnem zemljevidu, pa bi z veseljem počakali debelo uro, samo da bi našli nekoga, ki bi nam kavo skuhal. A če je v nas pravi popotniški duh, lahko potrkamo na vrata in poprosimo prijaznega domačina, da nam jo skuha.

Mi sami smo tisti, ki lahko vzpostavimo mir v sebi in z drugimi. Le poti in načini so različni. Tudi na še tako skrbno načrtovanem potovanju se nam lahko zgodi, da bomo zašli. A naj nas ta misel ne odvrne od načrtovanja potovanja. K načrtovanju naj nas predvsem vodi misel, da se z vsakega potovanja lahko vrnemo drugačni.

Ne le, da upravljamo svoj svet, sposobni smo tudi prebrati sporočilo, ki ga svet nosi v sebi. Zato je prav, da gremo kdaj pa kdaj tudi na pot.


*Prispevek je osrednji komentar v novi številki Družine (34/2020).*

*Družina na facebooku TUKAJ.*

*Več o avtorici TUKAJ.*