P. Pepi Lebreht. FOTO: Janez Kotar.


Navajamo se na presenečanja. Drugače teče, kot je življenje teklo do sedaj. Tudi praznik vseh svetih bo na zunaj v drugi preobleki. Zaradi epidemioloških razmer vzbuja drugačnost. Ne vzbuja le vprašanja, kaj bo po smrti; še močneje v srcu skeli vprašanje: kaj/kako bo z menoj (nami) v vsakdanjiku te negotovosti, v kateri živimo?

Preseneča tudi nov občutek, da smrt ni več daleč. S »korono« nam postaja bližja, otipljivejša. Ni več samo na ekranih, tam nekje daleč. Zarezuje v naše družinske zavarovanosti in župnijska občestva. Hvala Bogu je začela rezati tudi v duha, ki se odpira pogovoru, ki čuti z drugim in s sabo ter moli.

V času »korone« molitev ne zdrži, če je zgolj formalnost, navajenost ali rutinskost. Življenje in upanje prinaša, ko postaja resnično iskanje, pogovor, globok klic, hrepenenje po Luči in moči Svetega Duha.

Ustvarjeni smo za neskončno

Pojav »okronanega« virusa ima kraljevsko moč in more vse, verne in neverne, narediti za »kralje«: za ljudi, ki vladajo sebi, svojim občutkom in ki vedno bolj razločujejo med resničnim in lažnim, med bistvenim in postranskim, med dobrim in grehom in iz tega sprejemajo kraljevske odločitve.

Vsi, verni in neverni, prihajamo na grobove svojih pokojnih (čeprav vsi ne hodijo v cerkev) in prinašamo sveče, svoje molitve, spomine, zahvale, dobroto in želje po večnosti. Bolj kot vemo, na grobovih čutimo: ustvarjeni smo za neskončno.
Tudi v hlepenju po neskončnosti smo verni in neverni skupaj na najbolj širokem prostoru srečevanja. Tukaj smo si res vsi bratje, kot pravi papež Frančišek v zadnji okrožnici. Vsi, verni in neverni, nosimo ista človeška hrepenenja (po življenju in ljubezni, ki naj ne mineta; po resnici in pravici, ki naj dokončno zmagata).

Živimo podobna izkustva človeškega življenja: gremo skozi spočetje, rojstvo, življenje na zemlji, delamo in praznujemo, se trudimo, smo v veselju in žalosti, garamo in uživamo. In končno pride smrt, enaka za vse, in se prav zaradi tega v njej ljudje zopet prepoznavamo kot bratje in sestre. Taki smo si tudi v iskanju odgovora na vprašanje: kaj je (ali bo) po smrti?

Bolj ali manj hote, zavestno in predano razmišljamo, grebemo po svojem duhu in duši in želimo svojemu življenju in smrti dati pravo/trajno vrednost in smisel.


Zazrti v Luč hodimo vsak dan in za pokojne in zase molimo: »Gospod, večna luč naj jim (nam) sveti!« FOTO: Pexels.

Sprejmimo minljivost življenja!

Iskreno spoznavamo, da vprašanja smrti ne rešimo, če ga odstranimo iz svojega miselnega obzorja in naredimo iz njega tabu. Če o smrti ne govorimo, če jo na hitro in »softy« odpravimo, če otrokom in mladini preprečimo stik s pokojnim in pokopom, to resničnosti življenja, ki je omejeno s smrtjo, ne spremeni.

Spremeni pa se, ko umrljivost sprejmemo in zato še bolj živimo kot bratje in sestre. Ps 90,12 nas o tem pomenljivo uči: »Gospod, tako nam daj spoznati štetje naših dni, da pridemo do srčne modrosti.« Ko z modrostjo in ne s strahom mislimo na smrt in hočemo sveto živeti, takrat svoje življenje bolje vodimo in usmerjamo. Sprejetje minljivosti svojega življenja je dobro, zdravilno, odrešilno in osvobajajoče!

A zavest o minljivosti ima svojo težo, svojo bolečino odhajanja, svoj čas umiranja na obroke in »(očesni) tren« prehoda iz življenja po smrti v Življenje.

Kristjani z vero v luč Vstalega in po svetem krstu v Kristusovo smrt in vstajenje vstanemo in vstajamo v Življenje. Pri vsaki maši pa se z njim v Kruhu večnega življenja hranimo. Vprašanje naše smrti in negotovosti življenja se tako iz teme stiske, nemoči ali občutka popolne izgube razpleta v odgovor Luči. In v Luči smo zopet in še bolj bratje in sestre. Zazrti v Luč hodimo vsak dan in za pokojne in zase molimo: »Gospod, večna luč naj jim (nam) sveti!«


Komentar je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (44/2020).

Preberite še:
- Splet-enost dogajanja
- Ujetniki strahu?
- Kam nas pelje COVID?