Tomaž Merše. FOTO: Tatjana Splichal.


Papež Frančišek bo na praznik sv. Jožefa razglasil leto družine. Začeli ga bomo ob geslu »Naša vsakdanja ljubezen«, saj v družini vsak dan živimo ljubezen med možem in ženo, med starši in otroki, se učimo ljubiti in biti ljubljeni, odpuščati in se opravičiti ter prositi odpuščanja.

V družini se učimo temeljnih človeških odnosov

V teh odnosih se učimo z majhnimi stvarmi vsakdanje življenje ne glede na morebitne zunanje ali druge omejitve delati lepo, bogato in človeka vredno. V takih odnosih med možem in ženo nastane prostor za porajanje novega življenja, ki zagotavlja prihodnost družbe.

Če družina pri tem odpove, se to pozna v celotni družbi. Zato pravimo, da je družina temeljna celica družbe, kar se je v času epidemije in posledičnih omejitev druženja pokazalo še bolj kot sicer.

Kljub temu pa so danes zelo glasni in tudi močni glasovi, ki družino, utemeljeno na zvezi moža in žene, razglašajo za preživeto, jo skušajo razvrednotiti, staršem odvzeti čim več vpliva na njihove otroke ter izražajo nestrpnost in sovraštvo do vseh, ki se ne strinjamo z neznanstvenimi ideologijami spola, z LGBT, kulturo odmetavanja in kulturo smrti.

Ob teh finančno in politično močno podprtih glasovih so danes države zahodne civilizacije na pomembnem razpotju in pred velikim izzivom.

Ali se podrediti tem pritiskom in biti odgovoren za propad družbe ali pa se jim upreti, zaščititi in podpreti družino in starše v njihovi nenadomestljivi vlogi ter tako zagotoviti vsaj upanje za nadaljnji obstoj in razvoj naše civilizacije, pri tem pa tvegati oznake nazadnjaštva in nestrpnosti.

Cerkev pred velikim izzivom 

Pred velikim izzivom je tudi Cerkev, ki sicer veliko govori o pomenu in vlogi družine kot temeljni celici Cerkve. Nekateri jo imenujejo tudi domača Cerkev, ki je prva oznanjevalka vesele novice mlademu rodu.

V času epidemije je v mnogih krajih družina ostala tako rekoč edina oznanjevalka, saj udeležba pri bogoslužju skoraj ni mogoča ali pa je zelo zelo omejena, pa tudi verouka v tem času marsikje sploh ni.

V takih razmerah bi pričakoval intenzivno iskanje poti, kako priti do ljudi, ostati z njimi v stiku in jim redno prinašati Božjo besedo ter, kolikor je mogoče, tudi zakramente.

Pričakoval bi priporočila, kako v domači družinski Cerkvi čim bolj živo sodelovati pri bogoslužju na daljavo (po možnosti iz krajevne cerkve), kadar udeležba v živo ni mogoča, in tako ohranjati stik z Bogom in občestvom, pri obhajilu pa z živim Jezusom in domačim duhovnikom.

Vzbuditi še večjo žejo po udeležbi »v živo« 

Ker je iz navodil za obhajanje velike noči jasno, da bo pri bogoslužju prostora le za majhen delež ljudi, ki bi se ga sicer želeli udeležiti, in ker škofje kljub temu odsvetujejo udeležbo po spletu, z velikim zanimanjem pričakujem njihova navodila in gradivo za živo in polno obhajanje hvaležnega spomina Jezusovega trpljenja za nas in praznovanje njegovega vstajenja v temeljnih celicah Cerkve, v družinah, pod vodstvom očetov in mater.

Upam, da bodo prepoznali to veliko nalogo in priložnost, da starše nagovorijo in jim pomagajo odigrati to pomembno vlogo oznanjevalca in pričevalca vesele novice drug drugemu in svojim otrokom.

Če bodo to opravili dobro, bodo vzbudili tudi še večjo žejo po udeležbi v živo. Prav tako si želim, da bi Cerkev družinam bolj prihajala nasproti tudi na drugih področjih, kot je priprava na zakramente, mladinska pastorala in še kaj.

Naj bo leto družine priložnost za iskanje novih poti Cerkve do družin in novih načinov približevanja Jezusa in njegovega veselega oznanila vsakomur izmed nas.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (12/2021).

Preberite še: 
- Komentar: Dialog ni samo seštevek dveh monologov
- Komentar: Norčevanje iz demokracije, žalitev ustave
- Komentar: Okus in vonj ljubezni
- Komentar: Kvas družbe
- Komentar: Mosul, znamenje miru?